January 15

“Država, to sem jaz”

Povečana občutljivost javnosti na korupcijo v najvišjih državnih institucijah je vsekakor pozitivna stvar. Kljub temu pa se zdi, da vsaj delno zakriva nek drug, sicer ne nepovezan pojav. Takole na oko bi si upal celo trditi, da korupcija v ožjem pomenu besede ni krivec za izginotje in izginevanje največjega dela javnega denarja, ki gre v prazno, ampak v tem pogledu kljub vsemu relativno “redek” pojav. Vsaj v smislu, ki se je trenutno razpasel v javnosti – da se torej bolj ali manj ozko definirana skupina posameznikov zaroti zlorabiti položaj in formalni okvir za osebno okoriščanje.

Precej bolj pogosto je klasično neracionalno trošenje sredstev, ki obsega vse od nepotrebnih delovnih mest in organizacijskih enot, zastarele informacijske tehnologije, nedomišljenih in nedokončanih projektov, pa vse do preplačevanja storitev in nenazadnje gole nesposobnosti. Če gre verjeti Marku Golobu, bivšemu direktorju AUKN, lahko dobršen del naraščajoče cene TEŠ 6 pripišemo političnim igricam in izsiljevanju – ne torej pranju denarja ali korupciji, ampak popolni nesposobnosti ključnih kadrov opravljati delo, za katerega so bili plačani. Kumulativni učinki Petrovega načela nas stanejo precej več kot pa namerne kraje državnega premoženja s kršenjem korupcijske zakonodaje. Koliko nas “stane” Bavčar na čelu Istrabenza, ali Gašpar Mišič na čelu Luke – četudi sta bila, kot večina drugih, imenovana v skladu z vsemi postopki; koliko Kučanovo omrežje in koliko Janševi krjavlji – zgolj s tem, da so, kjer so, namesto da bi namesto njih priložnost lahko dobil nekdo dejansko strokovno in ne zgolj politično kompetenten; koliko denarja gre v “nič” zaradi nenehnih rošad, medsebojnega metanja polen, kadrovskih prežitkov nekdanjih vlad in funkcionarjev, zlorab državnih institucij za partikularne politične interese; koliko za zadovoljstvo malega človeka ali “velikega” podjetnika, da je okoli prinesel državo, bodisi brez računa, bodisi z napihnjenim; koliko zaradi slehernega izmed nas, ki na (praktično, pa tudi simbolno) pregrešno dragih volitvah vedno znova omogočamo, da vse bolj nevzdržno stanje v državi popravljajo tisti, ki so nas vanj pripeljali?

Rešitve za težave slovenske družbe ne bomo našli (zgolj) v preganjanju koruptivnih praks. Problem žal tiči v tistem delu, ki bi mu sicer lahko rekli “sistemska korupcija”, a ne bi pomagalo, ker se v njej še vedno ne bi uspeli prepoznati; predvsem pa se kaže kot postopno odtekanje skupnih resursov v sistemu, ki je vse bolj parazitski in vse manj učinkovit. In k temu najbolj prispevamo sami, ko ne prevzamemo odgovornosti za lastna (ne)dejanja. Preganjamo zlikovce, ki v trgovinah kradejo svinčnike, sami pa se z njimi spotoma oskrbimo v službi. Marsikdo, ki se danes huduje nad razmerami v državi, to počne in sploh lahko počne na osnovi neprevprašanih “privilegijev”, ne da bi ob tem videl, kako prav njegov lastni položaj in ravnanje prispeva k stanju v družbi. Povejte uradniku, da ni prav, da vsake toliko odtuji kak kuli za delo od doma, ali še huje, povejte mu, da prav on nosi del krivde za stanje v državni upravi ali podjetju; povejte kramarju, da ni upravičen do miljonske nagrade, če pa mu v pogodbi piše drugače; povejte delavcu, ki je po desetletjih svoje horizontalne kariere uspešno zožil svoje delovne naloge na meje znosnega, da ne dela dobro ali da se mora naučiti česa novega; povejte spletnemu bojevniku, da je nestrpen, če pa zgolj “reče bobu bob” ali da ne ve o čem govori, kadar ne ve, o čem govori; povejte uspešnežu, da to ni zaradi neverjetne sposobnosti in povejte nadebudnemu podjetniku, da davki niso kraja. Ne boste prišli daleč. V človeški družbi, v kateri je občutek upravičenosti bistveno pogojen s tem, kar dejansko (že) imamo, je pač nujno, da bo glede tega, kaj komu pripada, prišlo do določenih nesporazumov. Med privilegijem in pravico ni jasne črte – še posebej, ko je treba kdaj komu vzeti, kar mu “gre”.

In v državi, s katero je nekaj tako zelo narobe, kot je z našo, odgovornosti pač ne bomo mogli preložiti na nekaj posameznikov, ki so se odločili prekoračiti mejo spodobnega. Najprej bomo morali odgovarjati sami, kot posamezniki in kot družba, in to na nekaj nadvse neprijetnih vprašanj, med drugim tudi in predvsem o tem, kaj hudiča sploh hočemo. Če se že ne moremo strinjati glede obsega države, se nemara lahko strinjamo vsaj glede tega, da morebiti bistveni problem pa vendar ni njena velikost, ampak učinkovitost. Država ni nič več kot formalizacija posameznikov in skupin, ki živijo na določenem prostoru – in je tu zato, da omogoča in vzpodbuja njihovo sobivanje. Če to lahko počne v skrčeni obliki, toliko bolje. Ne pa mešati diskurza o “tanjšanju države” in vsegliharske uravnilovke, ki jo praktično pomeni, s kakršno koli vizijo o prihodnosti Slovenije. Nasprotno, je najlažja pot iz politične zagate, ki poceni rešitvi za povrhu doda še priročnega grešnega kozla.

Kot slabo poslovanje podjetja težko obesimo na neučinkovite delavce, tako moramo tudi krivdo za naše nezadovoljstvo nad javno upravo iskati pri tistih, ki so njeno trenutno stanje dopustili in k njemu celo tvorno prispevali. Ko bentimo čez nesposobne in lene uradnike, bodisi na DURS, domači upravni enoti ali kje drugje, in svojo izkušnjo posplošujemo na vse, katerih eksistenca je povezana z “našim” denarjem, bi morali na odgovornost v resnici poklicati posameznike in skupine, ki so s postopnim nastavljanjem politično korektnih, sicer pa povsem nesposobnih ljudi, iz državnih institucij raje delali areno političnih obračunavanj kot pa funkcionalne in predvsem učinkovite servise. In se obenem vprašati, koliko in po čem naš lasten obstoj prispeva k boljši družbi, kje pa jo zavira; in ali ne bi bilo nemara bolje, da smo tiho. Z vsaj osnovnim razumevanjem koncepta osebne odgovornosti bo tudi vzpostavitev kriterijev, tako formalnih kot neformalnih, mnogo bolj enostavna – in učinkovita.

Oportunitetni stroški tavanja brez vsakršne vizije o tem, kje in kakšni želimo biti čez 10, kaj šele 20 in več let, so bistveno večji kot prihranek, ki ga obeta brezglavo rezanje po načelu vsem enako; sploh iz razloga, da “manjša država pomeni manj priložnosti za korupcijo”, kot zadnje čase teče argument. Medtem ko kvaliteta javnih šol pada pred njenimi očmi, se “družba znanja” prereka o tem, koliko učiteljev sploh potrebuje in ali naj ne bi država raje financirala tudi “privatnih” zavodov. Da o zdravstvu niti ne začenjamo. Pri čemer se ne najde praktično nihče, ki bi se bil pripravljen resno pogovarjati še o čem drugem, kot zgolj o višini zneska, ki naj ga določena institucija ali področje dobi. Bo manj šolstva rešilo težave šolstva? Bo manj denarja in ovir za zasebni sektor samo po sebi rešilo težave podjetništva? Ali drugače, bo manj države neposredno pomenilo boljšo državo, torej boljše okolje in razmere, v katerih kot skupnost živimo? Marsikje in v marsikaterem pogledu da in prav gotovo. Nikakor pa ne povsod in še zlasti ne, če je “velikost” države edino načelo, po katerem sodimo njeno učinkovitost, ne da bi videli, da jo v resnici sodimo po sebi.

“Država, to sem jaz.” Ti tudi.


Tags: , , , ,

Posted January 15, 2014 by Žiga in category "Beseda