April 4

II. The Whole World

Svet, ki ne posveča pozornosti umetnosti, ni nič posebno novega. Še več, pogosto je prav ta neodnos tisti, ki daje umetnosti zagon in tudi smisel. Toda kako je mogoče, da se stik sveta z umetnostjo prekine do te mere, da slednja izgubi povratni vpliv ne samo na svoj objekt, temveč tudi na realnost, v kateri ustvarja? Ali takšna umetnost sploh še lahko obstaja – ali bolje, je to potem sploh še lahko umetnost?
Francoski filozof Alain Badiou je nekje zapisal, da je umetnost utelešenje nepreštevne neskončnosti sveta: poskus končne materializacije nečesa, kar je kot tako neskončno (da je tudi končnost lahko neskončna, nam najbolje pokaže Kochova snežinka). In morda je na umetnost treba gledati “z vidika večnosti”. Poleg očitnega, zdravorazumskega, namreč obstaja tudi drugo branje Creedove formule.
Kochova snežinka
The Whole World + The Work = The Whole World
Na prvi pogled je rešitev enačbe očitna in izhaja iz najelementarnejših aksiomov seštevanja: če določenemu številu a prištejemo neko drugo število b in se vrednost a ne spremeni, potem je vrednost b enaka nič. Ali preprosteje: (a + b = a)  => b = 0. Vrednost umetniškega dela, ki ne prispeva k vrednosti sveta, v katerem je nastalo, ki nima vpliva na svoje okolje, ne more biti drugega kot nič. Osnovnim zakonitostim forme je težko oporekati – s formalnega vidika pa celo povsem nemogoče. Obrnimo se torej na samo vsebino. Ali je zgornji aksiom veljaven neodvisno od vrednosti spremenljivk? Ne: velja namreč samo v primeru, da se pri izbiri spremenljivk omejimo na končna števila. V kolikor pa sprejmemo (ali vsaj predpostavimo), da je gradnikov, ki tvorijo realnost, pravzaprav neskončno mnogo in da njih mnoštva torej ni mogoče (re)prezentirati z nobeno končno množico, se Creedova formula iz izreka o ničnosti umetnosti pretvori v trditev o brezmejnosti sveta.
Namenimo še trenutek matematičnim temeljem tovrstnega razmišljanja: George Cantor je z nekaj danes znamenitimi izpeljavami (ki jih nekoliko bolj plastično povzemajo razni miselni eksperimenti, kot je denimo tisti o Hilbertovemu hotelu) prvi konceptualiziral nenavadno lastnost nekončnih mnnožic, da se namreč njihova moč (tj. število elementov) ne spremeni, četudi jim prištejemo poljubno število novih elementov. ∞ + a = ∞, neodvisno od vrednosti a. To seveda ne pomeni, da je neskončnost že v izhodišču vseobsegajoča: množica lihih števil je števno neskončna, čeprav ne vsebuje »polovice« naravnih števil – toda njena moč se ne bo spremenila, ne glede na to, koliko sodih števih ji pridodamo. Še več, moč neskončne množice se ne spremeni niti v primeru, da ji prištejemo neskončno mnogo novih elementov. Množica naravnih števil je sestavljena iz množice sodih in množice lihih števil, kljub temu pa je kardinalno število pri vseh treh množicah enako (alef nič). Unija števne neskončne množice s končno tako ne prispeva k številu njenih elementov, povečuje pa (če se smemo tako izraziti) njeno zveznost. Karkoli torej (umetniško) delo, oziroma kar vsaka oblika produkcije nasploh (ne pozabimo, Creed uporabi besedo The Work), prispeva svetu, to v njem kot celoti ni neposredno zabeleženo; kljub temu pa, četudi neopazno, prispeva k zveznosti diskretne neskončnosti sveta, če uporabimo matematični besednjak. Ker neskončnost ni število, temveč koncept, postulat, je, če smo povsem natančni, že razmišljanje v terminih števil/vrednosti v osnovi napačno. Množica lihih števil in množica lihih števil, ki ji dodamo poljubno sodo število, imata sicer enako moč, vendar to nista več isti množici. Proces produkcije tako ne spreminja kvantitativne vrednosti sveta, spreminja pa njegovo (kvalitativno, če hočete) identiteto.
http://www.justinmullins.com/alephone.htm
Vir: http://www.justinmullins.com/alephone.htm
Kakšna je torej v tej zastavitvi vloga umetnosti?  Morda nam njeno jo vsaj posredno začrta nek drug Creedov citat, odgovor na vprašanje, katero črto, ravno ali ukrivljeno, bi izbral: »…hm…ne bi izbral…če pa bi že moral…(se nasmeje)…potem…morda ukrivljeno, ker prinaša več različnih smeri…ne! ravno – ker je enostavnejša in bolj neposredna…« Morda je umetnikova negotovost primerno vodilo umetnosti v 21. stoletju: ostati preprosta in neposredna, hkrati pa neomejena v svojih sredstvih, usmeritvi in objektu, kot je neomejen svet, ki ga/jo ustvarja. Najkrajša ne-ravna črta med dvema točkama – morda je to tisto, kar ostane.

Tags: , , ,

Posted April 4, 2012 by Žiga in category "Beseda