May 10

Kam z vso to vodo? O homeopatiji in nekaterih z njo povezanih rečeh

ff_placebo_effect_f

Bodimo jasni že od samega začetka: homeopatija seveda ne deluje. Trditvam praktikantov in pričevanjem domnevnih ozdravljencev navkljub, zaenkrat ne obstaja niti en sam dokaz o obstoju realnih zdravilnih učinkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati specifikam homeopatske metode oziroma prakse. Ponovimo: niti enega samcatega dokaza ni, da bi homeopatija kot taka koga že ali sploh lahko ozdravila. Homeopatija ne deluje.

Vseeno pa težko spregledamo dejstvo, da homeopatija na nek način pa vendarle deluje. V nekaterih primerih, v določenih okoliščinah, pod specifičnimi pogoji, kakorkoli že; poštenosti v prid ji je potrebno priznati, da ima svoje uspehe. Kar je, povsem iskreno, za prakso zdravljenja z navadno vodo že samo po sebi precej fascinantno; in še toliko bolj, ker te uspehe srečamo tudi v primerih, ko je uradna biomedicina odpovedala, kar koli že to v praksi pomeni.

Da in zakaj je tako, seveda že dolgo ni nobena skrivnost. Moč placebo efekta je splošno znano, četudi še ne dovolj raziskano dejstvo in se pogosto kaže na še precej bolj dramatične in nasploh neverjetne načine (denimo pričevanja vojakov v Vietnamu, kako so, ko je zmanjkalo morfija, tega nadomestili z (navadno, brez spomina) vodo, in ranjenci, misleč, da so prejeli narkotik, niso čutili nobenih bolečin – celo pri tako mesarskih posegih, kot je bila amputacija noge na terenu). In četudi je priznati in priznavati, da se je telo ob pravilni možganski stimulaciji v določenih primerih sposobno pozdraviti samo, nekaj povsem drugega kot pa verjeti v zdravilno moč vode, pa se je homeopatija dokazala kot praksa, ki je sposobna producirati pozitivne učinke placeba, ki mestoma (četudi redko, pa vendarle) presegajo učinke praks biomedicine. Seveda ne vselej in povsod in jasno še zdaleč ne z uspehom, ki bi upravičil samozavest in obljube homeopatov, pa vendar je že golo dejstvo, da je nekatere “bolezni” mogoče pozdraviti z navadno vodo, raje kot pa z običajno precej dražjimi in nelagodnimi metodami, dovolj, da bi morala uradna medicina homeopatijo jemati vsaj kanček bolj resno.

V zadnjih letih smo priča vse večjemu ali vsaj vse glasnejšemu nezaupanju v uradno biomedicino. Zdravniki zgolj predpisujejo tablete; ne posvetijo se človeku kot zaključenemu bitju, ki je več kot le vsota posameznih organov; čakalne vrste so dolge, pregledi kratki; in ko se kaj zakomplicira, preprosto skomignejo z rameni in te pošljejo drugam. Od prakse, ki je v veliki meri odvisna od na transfernem razmerju temelječega zaupanja pacienta v predpostavljeno avtoriteto, seveda pričakujemo več. Kako naj jim ob vsem tem sploh še zaupamo? Razen tega je, kot povsod drugod, tudi tu vse več posameznikov, ki so v tesnobi ljudi našli svojo priložnost in ki se jih ni sram trditi, da natanko vedo, zakaj je tako. Teorije o farmacevtskih lobijih, podkupljenih zdravnikih, strupenih cepivih in tisti večni “v svetu pa vendarle mora biti več, kot zgolj to, kar je videti na prvi pogled (in jaz sem med redkimi, ki to vidijo (četudi ne vidimo, kaj))”, se od tod ponujajo kar sami od sebe. In vse to nemara zgolj zato, ker se, ko smo bolni – in vse več “boleznim” danes botruje stres in so torej psihosomatskega značaja – pač neradi svaljkamo po čakalnicah in nam je vsaka taka izkušnja že a priori neprijetna; podobno kot velja za naše izkušnje z državno birokracijo, ki nam je vselej, po definiciji, odveč (nasprotno je obisk obljub polnega alternativnega zdravilca precej bolj pozitivno in afirmativno dejanje: človek se odloči, da gre, ne ker mora, ampak, ker tako želi).

Ta izguba zaupanja je za zdravnike nadvse zoprna reč. Še nedavno nazaj so med vrsticami jasno priznali, da je za uspeh medicine ključna skoraj šamanska pozicija avtoritete, ki jo zdravnikom že tradicionalno podeljuje naziv doktor. Ko so jim pred časom pravico do tega poimenovanja želeli vzeti, saj da v resnici sploh niso doktorji znanosti, so glasno protestirali, da doktor za njih sploh ni znanstveni naziv, ampak predvsem simbol avtoritete, vednosti; pacienti pač veliko laže zaupajo doktorju, kot pa univerzitetnemu diplomirancu, pa čeprav gre za isto osebo (nenazadnje je naziv, vse, kar o njem vemo; njegovega zida pač ne krasijo navdušena pričevanja ozdravljenih Argetinih mam, kot je to v navadi pri alternativnih zdravilcih). Epizoda (opisuje jo Žižek v Jezik, ideologija, Slovenci, če spomin ne vara) je svojevrstno priznanje, da gre tudi v uradni medicini vsaj del uspeha pripisati učinkom placeba. Človek, ki verjame, da doktor ve, kaj dela, da bo vsak hip ozdravljen, običajno ozdravi precej hitreje kot človek, ki te vere nima. Ironija pa je, da bolj kot bo razširjeno nezaupanje v uradno medicino, bolj bo njen uspeh odvisen izključno od uspeha biomedicine in manj uspešna torej bo. In četudi se njen dejanski uspeh ne bo kaj dosti zmanjšal, se nesorazmernemu porastu nezadovoljstva ne bo mogla izogniti. In nezadovoljstvo nad “uradno” medicino je edini razlog za uspeh šaralatanov in zaslužkarjev z enostavnimi rešitvami.

Kaj s povedanim? Človek je seveda več kot le vsota delov; četudi še ne vemo prav dobro, kaj več in kako več. A zahteva po “holistični medicini” ne utegne biti nič drugega kot zahteva pacientov, da se pri zdravniku počutijo kot ljudje. Razmah in raznolikost alternativnih metod zdravljenja nam kažeta, da je v številnih primerih povsem vseeno, s kakšnimi metodami poskušamo ozdraviti pacienta, in s kakšnim uspehom – važno je, da v njem vzbujajo zaupanje. Če ga, smo pripravljeni verjeti v marsikaj – in tudi marsikaj spregledati. Medicina je nenazadnje aplikativna znanost in njenega uspeha ne merimo zgolj po stopnji razumevanja ustroja in delovanja telesa ter različnih bolezenskih stanj, ampak zlasti po sposobnosti prenosa tega razumevanja v učinkovito odpravljanje težav. Zato uspeh homeopatije in drugih alternativnih metod ne bi smel biti brez nauka za “uradno” medicino: temeljno zaupanje je pogosto nujni, včasih pa že tudi zadostni pogoj za uspešnost zdravljenja. In prav zato ga ne velja izgubiti, pa četudi to pomeni – pogoltniti nekaj vode.


Tags: , , ,

Posted May 10, 2013 by Žiga in category "Beseda