August 27

Lažni sledilci v slovenski politiki

Pred letom dni sem na Twitterju objavil skrčene rezultate mini-raziskave o deležu lažnih sledilcev profilov slovenskih političnih strank. Obletnica se zdi primerna priložnost, da stvar ponovim v malo širši obliki.

Že iz predvolilnih anket dobro vemo, da lahko javno mnenje spreminjajo tudi številke. Naraščujoča (kot tudi padajoča) javnomnenjska podpora dejavno vpliva na percepcijo stranke ali kandidata in pogosto sproži snežno kepo, ki v primernih okoliščinah lahko že sama odloči volitve. Številke te naredijo in številke te odnesejo. Ne poročilo KPK: padec podpore vladi na bornih petnajst odstotkov je povzročil razpad koalicije in vrgel Janšo s premierskega stolčka; a prav teh 15% mu tudi omogoča, da še naprej neprevprašan krmari stranko od poraza do poraza do končne zmage. Legitimnost politika je odvisna tudi od števila ljudi, ki so mu pripravljeni slediti.

In tako pridemo do spletnega omrežja Twitter, kjer “sledilec” sicer nosi nekoliko drugačen pomen, a vseeno ne uide igri percepcije in (samo)legitimacije. Število sledilcev je eden od osrednjih kazalcev omrežja: pove nam, kakšen je neposredni domet posameznega profila, torej kakšen je obseg baze uporabnikov, ki bodo naše sporočilo slišali in potencialno širili naprej. Večje je število sledilcev, večja je teža profila. Za sklepanje o njegovem dejanskem vplivu je pomembna seveda tudi pogostost interakcij (kolikokrat se sledilci na naše objave odzovejo): a običajno profili z velikim številom sledilcev s tem nimajo posebnih težav – nenazadnje so zato tudi dobili veliko število sledilcev. A nečimrnosti (nekaterih) politikov število sledilcev ne predstavlja zgolj števila ljudi, ki jih zanima, kaj bomo povedali, ampak tudi izgovor, da govorijo. Večje je, več lahko povedo, več verjamejo, da si lahko privoščijo (“hej, če ti kaj ni prav, pojdi, x-tisoč drugim se zdi vredno poslušati, kar govorim“). No, tako se vsaj zdi.

Da se ne bo samo zdelo, si poglejmo številke. Obstaja več spletnih strani, ki omogočajo preverjanje deleža in aktivnosti sledilcev posameznega Twitter profila; sam sem uporabil tole. Algoritem analizira strukturo sledilcev in jih razdeli v skupine glede na število tvitov in število lastnih sledilcev: računi, ki predvsem sledijo drugim, sami pa ne objavljajo in tudi nimajo sledilcev, praviloma spadajo pod spam. Pri čemer je potrebno ločiti med računalniško ustvarjenimi računi (“fake”) ter računi dejanskih uporabnikov, ki Twitter račun zgolj imajo, ne pa tudi uporabljajo (“inactive”). In četudi druge, za razliko od prvih, še lahko razumemo kot izkaz vplivnosti profila, kateremu sledijo (ne nazadnje so se mu nekoč odločili slediti, četudi Twittra ne uporabljajo), pa so si lažni in nekativni sledilci v temelju identični: oboji namreč ne prispevajo ne k dejanskemu večjemu dometu sporočila (recimo temu, slišanosti), ne k njegovemu nadaljnjemu širjenju (recimo temu, odmevnosti). Skorajda bi lahko rekli, da so kot da jih ne bi bilo, če kot sledilci ne bi bili del skupne številke sledilcev profila, kateremu sledijo; in če, kot smo zapisali zgoraj, težo posameznega Twitter profila določa (tudi in na videz predvsem) število njegovih sledilcev, potem moramo celo priznati, da je prispevek lažnih in neaktivnih v tem smislu pravzaprav enak prispevku aktivnih sledilcev. Za potrebe citiranja v medijih (primer) in površne samolegitimacije je precej bolj pomembno, da je sledilcev veliko, kot pa njihovo poreklo. Še več, kot spoznava ena izmed večjih in tudi tviteraško bolj aktivnih strank vključno s svojim predsednikom, je neaktivni sledilec lahko v določenem pogledu še celo bolj hvaležna stranka od aktivnega, katerega nepredvidena aktivnost kaj hitro utegne vnesti zmedo v lagodno identifikacijo “sledilcev” s “podporniki”. Drugače rečeno, lažnih in neaktivnih profilov ni potrebno blokirati: zgolj so, sledijo, štejejo. Kar je – v veliki večini primerov – več kot dovolj.

Preden si pogledamo že zdavnaj obljubljene številke, še ena opomba. Obstajata vsaj dve vrsti lažnih, “fake” profilov: različni spam boti, avtomatsko generirani profili, ki širijo nezaželene (pogosto virusne) vsebine in povezave, ter profili, generirani z namenom povečanja številke sledilcev določenega profila (po domače, z nakupom lažnih sledilcev, Google je poln ponudb). Prvim ne uide noben uporabnik omrežja (bolj si aktiven, več jih imaš), drugi so kaprica posameznikov ali skupin, ki želijo na hitro in poceni ojačati fasado svoje avtoritete. Ker so si po zunanjih značilnostih praktično identični, jih algoritem na strani ne loči prav dobro. Zato sem v primerjavo vključil še referenčno točko, @milijonar-ja; pač nekoga, kateremu sledi večina slovenskih uporabnikov omrežja (delno zato, ker je na njem že toliko časa, delno, ker je javna osebnost in to pogosto zadošča, predvsem pa seveda zato – ker je frajer) in za katerega verjamem, da si sledilcev ni privoščil kupovati (če me spomin ne vara, je temu pritrjeval tudi pred časom objavljen graf, pa ne vem kje).

Komentirati rezultate tako enostavne primerjave bi bilo karseda pokroviteljsko, zato bralca prepuščam, da si mnenje o njih ustvari sam.


Tags: , , ,

Posted August 27, 2013 by Žiga in category "Beseda", "Številka