March 28

»Life as it gets« II

Razkritje življenja, ujetega v »žametne okove« civilizacije, zahteva najprej njegovo prepoznanje. Potrebno je razbrati resnične, ali bolje, avtentične manifestacije življenja izmed mnoštva podob, ki se zanj izdajajo, izmed neskončne vrste simulakrov in simulacij, ki vsaka zase razglašajo resničen stik z živim. Življenje je potrebno očistiti dozdevka, to pa ni mogoče, če ga prej ne definiramo. »Life as it gets« zato zahteva določeno trditev glede »life as it is«, glede tega, kaj življenje sploh je, torej samo na sebi, onkraj form svojega postajanja. Če se življenje tu kaže kot realno tistega, česar realnost so blišč estrade, korupcija oblasti, mafijski obračuni ter beda malega človeka. Kje ga je torej najti? To je ključno vprašanje.

Hegel je zapisal, da se mora avtentična misel vselej »prepustiti življenju svojega predmeta«, se torej pustiti peljati tja, kamor jo pač vodi njen objekt. Prepustiti se življenju življenja torej – gre Bernzyu res za to? Prepustiti se življenju življenja, ali ne pomeni to uživati ga, določeno lagodnost, ki jo nudi, ali ne pomeni to v resnici izbrati nekaj, kar je onkraj samega življenja, namreč užitek, ki nam ga nudi? Ali ne pomeni obrniti se k tistemu, kar biva, namesto k tistemu, kar je – k bivajočemu, namesto k biti sami? Bernzy ne bi mogel biti dlje od tega. Življenju se nikakor ne smemo prepustiti, kar je natanko tisto, kar dela slepa večina – z njim se je potrebno soočiti, in to iz oči v oči. Kakor se nam življenje kaže, nas namreč tudi gleda; a njegov pogled je skriti, mežikajoči pogled, je pogled skozi ključavnico banalnega vsakdana. Da bi ga ujeli, ga moramo pogledati nazaj, skozi isto režo, »v oči«, kot pravi idiom, torej v točko, od koder tudi Ono gleda nas. Tega seveda ne zmore kdorkoli. Potrebno je prekiniti z moralo, s konvencijami in splošnim konsenzom, z vsem, kar življenju kot takemu daje vsaj malo opore. Bernzy nas vodi k realnemu življenja, nikakor ne k njegovemu smislu, in če kaj, je njegov medij natanko točka, kjer smisel stopi v protislovje s samim seboj, kjer se spontano razgradi v svoje nasprotje.

Takšne so koordinate Bernzyja kot umetnika: življenje kot predmet, realno kot cilj, nesmisel kot medij – ter strast, čista fascinacija s svojim objektom kot sredstvo (koncept strasti do realnega je razvil francoski filozof Alain Badiou v knjigi Le Siecle). Realno je strašno, a obenem navdušujoče, je hkrati destruktivno in ustvarjalno; od vsakega, ki se odloči stopiti mu naproti, zahteva sprejetje določene groze, vpisane v sam temelj, a hkrati obljublja izkušnjo nepresežene, popolne čistosti, dostop v samo bit tistega, kar je. Ta obljuba je tisto, kar žene Bernzya, kar vzbuja njegovo strast in kar konec koncev daje njegovi zgodbi nekoliko tragičen ton. Bernzy je ujetnik nedosegljivega ideala, kateremu je posvetil celo svoje življenje in za katerega ga je pripravljen tudi žrtvovati. To je cena, ki jo zahteva njegova strast – žrtvovati lastno partikularno življenje, da lahko napoči življenje nasploh. Da bi našli življenje, ga sicer ne smemo iskati onkraj njega, toda moramo ga biti pripravljeni zapustiti. Da bi lahko napočilo življenje, se mora najprej zgoditi smrt.


Tags: , , ,

Posted March 28, 2012 by Žiga in category "Beseda