March 28

»Life as it gets« III/2

Smrt je ultimativna točka, v katero nas vodi Bernzyjeva strast; smrt kot narobna stran življenja, a hkrati kot njegov pravi izraz; smrt kot edina točka, na kateri nam življenje ne more več lagati o samem sebi in ki nam tako nudi vsaj določeno varnost pred večno negotovostjo, da realno vendarle še ni zadosti realno. In če je Bernzyjev objekt življenje, je to življenje, »ki bruha kri in smrt«, kot bi dejal Badiou. V tem ostaja predstavnik svojega časa, njegov junak –  toda temni, smrtonosni junak, junak stoletja, ki se je poskušalo, tako kot on, »v svojih delih izenačiti z realnim, ki je bilo njegova strast«. Bernzy nikakor ne izstopa iz njega, kot to skuša naslikati film. Nasprotno, je njegov osrednji lik, protagonist njegovih antagonizmov, pripadnik njegove najradikalnejše avantgarde, ki svoj predmet vidi zgolj v zarezi sedanjosti, od katere poskuša »izsiliti priznanje«. Nobene vzvišenosti ni v njegovi podobi, čeprav je vselej neprestano na preži in v samem osrčju zla, kot nekakšen angel varuh, zakrinkani bojevnik za resnico o nevidni, a vseprisotni smrti, ki je sama resnica življenja. Bernzy ni bojevnik življenja, temveč avant-garda, »sprednja straža« smrti. »Life as it gets – dead«.

»Kaj je življenje?« nas sprašuje Bernzy. In tudi odgovarja: zaključni boj, boj na »življenje in smrt«. Vnaprej izgubljeni spopad, ki pa ga moramo vseeno preživeti, v katerem moramo z izbiro smrti pre-živeti življenje sámo. Ne gre zato, da bi se življenje kazalo kot nekaj preživetega; nasprotno, zadana mu je forma nečesa, kar se izpolni, dovrši, celo stopi v bivanje šele v trenutku svojega konca. Smrt postane trenutek ultimativne realizacije življenja. Bernzy stopi vanjo z ekstatično skrivnostnostjo, značilno za umetniško ustvarjanje. Zaključnega obračuna, ki je prej pokol kot pa boj (edini pravi bojevnik v njem je Bernzy sam), niti ne poskuša preprečiti, temveč zgolj stopiti vanj, postati njegov del. Grožnja lastne smrti bolj kot karkoli drugega deluje kot obljuba realizacije nedosegljivega bistva življenja, ki je realno. Dokaz za to dobimo v trenutku, ko se na vrhuncu pokola Bernzy sam znajde pred puškino cevjo: ne brani se in ne beži, a tudi ne otrpne; nasprotno, Bernzy shoots back s svojim lastnim orožjem, s svojim lastnim razumevanjem zaključnega boja, shoot-outa. Ali lahko razumemo njegovo strastno pritiskanje na sprožilec v trenutku, ki se kaže kot zadnji v njegovem življenju, drugače kakor prek nezadovoljive strasti ovekovečiti realno življenja, strasti, ki ga je skozi celotno življenje vodila k smrti, tisti od drugega kot (tudi) njegovi lastni? Slikati lastno smrt je edina mogoča umetnost, ki se ne spreminja v naracijo in torej v fikcijo, edini dostop do realnega, ki ga ne kontaminira dozdevek.

A Bernzy preživi. Ne pre-živi, kot si je nadejal, temveč ostane pri življenju. In tu se morda srečamo z realnim same strasti do realnega, da jo je namreč kot tako nemogoče obdržati, da je njen smrtonosni imperativ nemogoče dokončno izpolniti. Realno ni nikdar zadosti realno, zato ga je potrebno dopolniti s fikcijo, ki edina lahko nakaže njegovo resnično surovost. Bernzy se te ne(z)možnosti zave že precej kmalu – tudi smrt pogosto ni dovolj realna, zato je potrebno popraviti njeno podobo, jo uprizoriti na način, ki bo vreden življenja (»Life as it gets«). Dokončno pa se tej aporiji prepusti v samem zaključku filma, ko njegove slike postanejo uspešnice in ko končno dobi dolgo odrekano priznanje medijske, umetniške in množične publike. Bernzy postane junak mesta, zgodba o uspehu, na drugi strani objektiva. Reduciran je na zgolj eno izmed tistih fikcij, katerih neavtentičnost je prej neusmiljeno razkrinkaval. Public eye se razgradi v “public I“. O njegovi strasti ni več sledu – ali sploh obstaja še kakšna druga oblika happy enda?


Tags: , , ,

Posted March 28, 2012 by Žiga in category "Beseda