March 28

»Life as it gets« I

Prav smrt živeti daje nam in nas teši,
Je cilj življenja, up edin, ki se odpira,
Napoj čaroben, ki nas dviga, opoji
In osrčuje nas na poti do večera;
Charles Baudelaire: Smrt siromakov

 »Life as it gets«, nam sporoča junak filma Public Eye, je prvo in edino pravo vodilo fotografske umetnosti ter hkrati tisti objekt, okrog katerega se vrti njen celoten smisel in namen. Ne zaslepljujoči blišč množične kulture, ne veličina in nedosegljivost filmskih zvezd, niti ne veličastni dosežki človeške civilizacije – fotografija naj ne slika domišljije, naj ne živi sanj svojih gledalcev in naj ne stremi k ničemer drugemu kot k odslikavi tistega, kar je, kar preprosto in nebogljeno vztraja pod zadušljivo masko imaginarnih podob, ujeto v brezizhodno past med spomini preteklosti in upi prihodnosti. Fotografija mora pokazati sedanjost, ne kot se nam kaže, ne takšno, kakršno si sama želi, da jo vidimo, temveč takšno, kakršna je v resnici, tj. zgrajeno na (po)tlačitvi vsega, kar je navadno. Prodreti mora v njeno osrčje ter priklicati na plan njeno davno pozabljeno in zanikano bistvo, ki vztraja onkraj in izza sanj, v katere je prepričevano, onkraj in navkljub bedi, v katero je tlačeno – bistvo, ki ni nič drugega kot sámo življenje. Vprašanje, na katerega odgovoriti je edina naloga vredna fotografije (in umetnosti nasploh), je vprašanje o svojem resničnem predmetu, ali bolje, je vprašanje o resnici svojega predmeta; o realnem tega, kar se nam vse naokrog kaže kot bleščeča se realnost. Namesto klasičnih vprašanj o naravi, človeštvu in človeku, ki so vsi po vrsti prej projekti kot pa podstat, film pred nas postavi novo, bolj temeljno vprašanje: »Kaj je v sodobni civilizaciji postalo človeško življenje?«

»Life as it gets« kot subjektivna maksima je tu edina pot do odgovora, torej življenje, kakršno postane, nanese, ali še bolj dobesedno, življenje, do kakršnega pač pride. Ne torej tisto »self-made« življenje, tako opevano v ameriških sanjah, ne življenje, ki ga ustvarimo in živimo mi – temveč življenje, kot pride do nas, kot je naneseno, življenje, katerega kontingence ljudje nismo nič več kot le posredniki ali nosilci. Usode posameznikov, torej to, čemur navadno, ne brez ponosa, pravimo »naše življenje«, niso nič več kot zgolj obrobne vloge in oblike, ki jih življenje zavzema v neskončnem procesu postajanja tistega, kar je vselej bilo – živo. Naša posamezna postajanja so zgolj nepomemben del življenja, ki postaja življenje. Umetnost, če kaj, je odgovor na vprašanje kako, na kakšen način sta v specifičnem obdobju med seboj speta partikularno in univerzalno, kako skozi subjektivne usode pronica temeljno in univerzalno postajanje-življenja. Je prikaz in razkritje življenja, na katerega potlačitvi, zamrznitvi in kodifikaciji temelji sleherna civilizacija.


Tags: , , ,

Posted March 28, 2012 by Žiga in category "Beseda