May 13

Fiam, pereat mundus

Na zadnjem kongresu je bil stranki SDS zabit še zadnji žebelj v koleno. S potrditvijo Janeza Janše za predsednika so ga zabili kar delegati stranke sami, ki so skupaj s svojim enim in edinim voditeljem zamudili morda še zadnjo priložnost dokazati, da je SDS resna politična stranka, ki jo poleg posameznikov povezuje še kak drug, nemara višji interes. Ne ozirajoč se na to, ali je Janez Janša največji ali pa nemara najbolj pritlehni sin Sloveče matere in kar koli slednja že pomeni, poglejmo, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Za začetek: poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Ne glede na to, kakšni razlogi so botrovali njenemu nastanku, je objava poročila neizpodbitno dejstvo; kot je neizpodbitno dejstvo tudi to, da njegovim protagonistov zapisanih obtožb do sedaj ni uspelo demantirati, vsaj z nasprotnimi dokazi ne. Kljub temu, da se je priložnosti to storiti nabralo že za skoraj polovico leta. No, potem se nekaj časa ni zgodilo prav nič. In se verjetno tudi ne bi, če se ne bi vse skupaj dogajalo v kočljivem in za politike nadvse stresnem obdobju množičnih demonstracij proti ravno tovrstnim zadevam. Za kaos, ki je sledil, v resnici ne potrebujemo nobenega boga iz stroja v ozadju: povsem zadovoljivo ga namreč razloži že teorija sebične racionalnosti. Vsi manevri, ki smo jim bili priča ob menjavi vladne koalicije, so točno to: obupani poskusi akterjev, da kar se le da neomadeževani ubežijo lastnim ekskrementom, ki so naleteli na ventilator.

Pa vendar, katere pa sploh so dejanske posledice objave poročila? Resnici na ljubo, ni jih veliko. Še več, zgodilo se ni prav nič od tega, kar naj bi se v normalni državi zgodilo, čemur so takšna poročila s Komisijo vred sploh namenjeni. Nihče od akterjev zaradi njega ni odstopil. En se je zamrznil, tj. pametno umaknil v ozadje in s tem naredil minimalno, kar so od njega zahtevali; odstopno izjavo pa podal šele, ko je bilo jasno, da je iz krize izšel kot zmagovalec – in celo prav iz tega razloga. Drugega je doletel razpad koalicije in kasneje nezaupnica; oboje pa sam (in polovica volilnega telesa z njim) povezuje z vsem drugim prej, kot pa z obtožbami o korupciji. Priznati moramo, da je Janša v epizodi izgubil precej več (premierski stolček), kot pa Janković (mesto predsednika stranke). A prav tako ne gre spregledati dejstva, da sta bila Jankovićeva tragična samozamrznitev in kasneje farsičen odstop pravzaprav edina formalna ukrepa kot neposredna posledica poročila; Janša na drugi strani ni odstopil z nobene od svojih funkcij, če že, je bil odstopljen, pa še tu se je z odra pustil odnesti med recitiranjem monologa, ki še kar traja. Še več, četudi so anketni procenti obeh največjih strank občutno padli, se razmerja na strankarskem prizorišču bistveno niso spremenila. Janković še naprej brez posebnih motenj kraljuje v Ljubljani, Janša za svoje privržence, katerih število ni posebej upadlo, še naprej ostaja največji Slovenec v poznani zgodovini. V svojih strankah sta oba (bolj ali manj izrečeno) kljub vsemu obdržala vso podporo. Celotna afera je postala le še ena v vrsti delitev, ki že dve stoletji definirajo slovensko družbenopolitično življenje (ali pa je nemara obratno).

Če se povrnemo na začetek, je imela SDS v opisanem kontekstu večkrat možnost izbire med vsaj dvema alternativama. Bodisi se (vsaj) provizorično odgraditi od onečedljenega predsednika, kot je to storila PS – in če bi to storila dovolj hitro, bi bržkone lahko obdržala koalicijo (spomnimo se, da je bila SDS najprej ponujena možnost, da Janšo na mestu premierja zamenja nekdo drug iz njihove ekipe, in da je koalicija razpadla šele, ko je postalo jasno, da Janša odstopil ne bo, pozivi ulice pa tako glasni, da jih celo naši ne prav čuječi politiki niso uspeli preslišati); vsekakor pa bi obdržala določeno legitimnost izrekanja o korupciji v domačih logih. Bodisi – in te druge možnosti se člani stranke kar ne ustavijo izbirati – očitke prepoznati kot zlonamerne in tako tudi nanje reagirati. S kadrovskim blietzkriegom na ključnih položajih v državni upravi; s povračilnim napadom na institucijo, ki je za vse skupaj kriva; z diskreditacijo (vsaj za veliko večino udeleženih) spontanih protestov; z organizacijo vzporednih manifestacij v podporo samim sebi; in tako naprej.

Besedni oblak govora Janeza Janše na 10. kongresu SDS

In, kot že tolikokrat, se bo kot kaže taktika tudi tokrat obrestovala. Janša dobro ve, da se, dokler Janković ostaja na svojem položaju, tudi zanj kaj bistvenega ne bo spremenilo; Janković pa se obratno zaveda, da so Janša kot tudi vstajniki svojo priložnost že zamudili in da tako ima vsaj do naslednjih volitev čas, da pospravi kovčke in za seboj. S potrditvijo Janše za predsednika SDS je torej postalo kristalno jasno, da so bile napovedi prevetritve na sončni strani alp močno preuranjene.

Drži pa seveda tudi, da kako drugače v SDS niti ne more biti. Janša je prvi in edini resnični obraz stranke in vrednost vseh drugih obrazov, ki tvorijo njen vrh, je pogojena z njegovo. Še vsak, ki je javno kritiziral ime in delo Janeza Janše, je stranko slej ko prej tako ali drugače zapustil. Ko je Matej Makarovič, eden od ideologov stranke, kot kolumnist Demokracije stranki pred desetletjem svetoval temeljito prenovo, ki naj vključuje vse od naziva, logotipa, programa, pa do glavnih akterjev, so njegove kolumne čudežno usahnile (no, prenova se je nato kmalu tudi zgodila, a z manjšo razliko – imena so ostala ista; pa tudi sedanji dekan FUDŠ, vidni član stranke in brezplačni analitik na poziv, je vmes očitno našel pot k milosti). Da so zadeve delikatne, nazadnje priča najava Žige Turka, da se umika (zgolj) iz organov stranke, in reakcija, ki je sledila.

Z enoglasno potrditvijo predsednika, ki ga bremeni več očitkov korupcije, je SDS dokončno sporočila, da priznava zgolj lastno verzijo realnosti. Ko je po objavi poročila KPK Janša svojo legitimnost iskal v svoji stranki in zgolj v njej ter njeno mnenje postavil kot enakovredno mnenju 80% javnosti, je bila to tudi izjava, da niti ne namerava biti predstavnik “vseh Slovencev” (kot se to občasno spodobi), ampak predvsem premier svoje in samo( )svoje stranke ter njenih interesov. In ko je stranka nedavno Janšo ponovno izvolila na mesto predsednika, je dala jasno vedeti, da ostaja zgolj in predvsem stranka Janeza Janše. Ne glede na to, kaj to pomeni. Enotnost je tu precej bolj pomembna od načelnosti ali prava; kajti enotnost ustvarja svoja lastna načela in svoj lasten občutek (u)pravič(e)nosti. In ko dovolj ljudi dovolj vztrajno in dovolj dolgo ponavlja svojo verzijo resničnosti, je memetična okužba celotne populacije neizbežna.

Več nas je, hitreje bomo na cilju. “You will be assimilated.”

PS: Poleg izvajanj Zofije Mazej Kukovič o motiki in računalniku (ki je odličen pokazatelj, kako daleč od realnosti naši voditelji v resnici živijo), nam je 10. kongres SDS postregel še z enim biserom, in sicer izpod neumornega peresa Zvonka Černača, ki stvar povzame takole: “Naloga SDS je v povezovanju vseh, ki jih dušijo okovi raznih monopolov.” Težko je prezreti ironijo, da je prav tak monopol tudi tisto, kar najbolj duši stranko SDS.

Category: Beseda | Comments Off on Fiam, pereat mundus
May 10

Kam z vso to vodo? O homeopatiji in nekaterih z njo povezanih rečeh

ff_placebo_effect_f

Bodimo jasni že od samega začetka: homeopatija seveda ne deluje. Trditvam praktikantov in pričevanjem domnevnih ozdravljencev navkljub, zaenkrat ne obstaja niti en sam dokaz o obstoju realnih zdravilnih učinkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati specifikam homeopatske metode oziroma prakse. Ponovimo: niti enega samcatega dokaza ni, da bi homeopatija kot taka koga že ali sploh lahko ozdravila. Homeopatija ne deluje.

Vseeno pa težko spregledamo dejstvo, da homeopatija na nek način pa vendarle deluje. V nekaterih primerih, v določenih okoliščinah, pod specifičnimi pogoji, kakorkoli že; poštenosti v prid ji je potrebno priznati, da ima svoje uspehe. Kar je, povsem iskreno, za prakso zdravljenja z navadno vodo že samo po sebi precej fascinantno; in še toliko bolj, ker te uspehe srečamo tudi v primerih, ko je uradna biomedicina odpovedala, kar koli že to v praksi pomeni.

Da in zakaj je tako, seveda že dolgo ni nobena skrivnost. Moč placebo efekta je splošno znano, četudi še ne dovolj raziskano dejstvo in se pogosto kaže na še precej bolj dramatične in nasploh neverjetne načine (denimo pričevanja vojakov v Vietnamu, kako so, ko je zmanjkalo morfija, tega nadomestili z (navadno, brez spomina) vodo, in ranjenci, misleč, da so prejeli narkotik, niso čutili nobenih bolečin – celo pri tako mesarskih posegih, kot je bila amputacija noge na terenu). In četudi je priznati in priznavati, da se je telo ob pravilni možganski stimulaciji v določenih primerih sposobno pozdraviti samo, nekaj povsem drugega kot pa verjeti v zdravilno moč vode, pa se je homeopatija dokazala kot praksa, ki je sposobna producirati pozitivne učinke placeba, ki mestoma (četudi redko, pa vendarle) presegajo učinke praks biomedicine. Seveda ne vselej in povsod in jasno še zdaleč ne z uspehom, ki bi upravičil samozavest in obljube homeopatov, pa vendar je že golo dejstvo, da je nekatere “bolezni” mogoče pozdraviti z navadno vodo, raje kot pa z običajno precej dražjimi in nelagodnimi metodami, dovolj, da bi morala uradna medicina homeopatijo jemati vsaj kanček bolj resno.

V zadnjih letih smo priča vse večjemu ali vsaj vse glasnejšemu nezaupanju v uradno biomedicino. Zdravniki zgolj predpisujejo tablete; ne posvetijo se človeku kot zaključenemu bitju, ki je več kot le vsota posameznih organov; čakalne vrste so dolge, pregledi kratki; in ko se kaj zakomplicira, preprosto skomignejo z rameni in te pošljejo drugam. Od prakse, ki je v veliki meri odvisna od na transfernem razmerju temelječega zaupanja pacienta v predpostavljeno avtoriteto, seveda pričakujemo več. Kako naj jim ob vsem tem sploh še zaupamo? Razen tega je, kot povsod drugod, tudi tu vse več posameznikov, ki so v tesnobi ljudi našli svojo priložnost in ki se jih ni sram trditi, da natanko vedo, zakaj je tako. Teorije o farmacevtskih lobijih, podkupljenih zdravnikih, strupenih cepivih in tisti večni “v svetu pa vendarle mora biti več, kot zgolj to, kar je videti na prvi pogled (in jaz sem med redkimi, ki to vidijo (četudi ne vidimo, kaj))”, se od tod ponujajo kar sami od sebe. In vse to nemara zgolj zato, ker se, ko smo bolni – in vse več “boleznim” danes botruje stres in so torej psihosomatskega značaja – pač neradi svaljkamo po čakalnicah in nam je vsaka taka izkušnja že a priori neprijetna; podobno kot velja za naše izkušnje z državno birokracijo, ki nam je vselej, po definiciji, odveč (nasprotno je obisk obljub polnega alternativnega zdravilca precej bolj pozitivno in afirmativno dejanje: človek se odloči, da gre, ne ker mora, ampak, ker tako želi).

Ta izguba zaupanja je za zdravnike nadvse zoprna reč. Še nedavno nazaj so med vrsticami jasno priznali, da je za uspeh medicine ključna skoraj šamanska pozicija avtoritete, ki jo zdravnikom že tradicionalno podeljuje naziv doktor. Ko so jim pred časom pravico do tega poimenovanja želeli vzeti, saj da v resnici sploh niso doktorji znanosti, so glasno protestirali, da doktor za njih sploh ni znanstveni naziv, ampak predvsem simbol avtoritete, vednosti; pacienti pač veliko laže zaupajo doktorju, kot pa univerzitetnemu diplomirancu, pa čeprav gre za isto osebo (nenazadnje je naziv, vse, kar o njem vemo; njegovega zida pač ne krasijo navdušena pričevanja ozdravljenih Argetinih mam, kot je to v navadi pri alternativnih zdravilcih). Epizoda (opisuje jo Žižek v Jezik, ideologija, Slovenci, če spomin ne vara) je svojevrstno priznanje, da gre tudi v uradni medicini vsaj del uspeha pripisati učinkom placeba. Človek, ki verjame, da doktor ve, kaj dela, da bo vsak hip ozdravljen, običajno ozdravi precej hitreje kot človek, ki te vere nima. Ironija pa je, da bolj kot bo razširjeno nezaupanje v uradno medicino, bolj bo njen uspeh odvisen izključno od uspeha biomedicine in manj uspešna torej bo. In četudi se njen dejanski uspeh ne bo kaj dosti zmanjšal, se nesorazmernemu porastu nezadovoljstva ne bo mogla izogniti. In nezadovoljstvo nad “uradno” medicino je edini razlog za uspeh šaralatanov in zaslužkarjev z enostavnimi rešitvami.

Kaj s povedanim? Človek je seveda več kot le vsota delov; četudi še ne vemo prav dobro, kaj več in kako več. A zahteva po “holistični medicini” ne utegne biti nič drugega kot zahteva pacientov, da se pri zdravniku počutijo kot ljudje. Razmah in raznolikost alternativnih metod zdravljenja nam kažeta, da je v številnih primerih povsem vseeno, s kakšnimi metodami poskušamo ozdraviti pacienta, in s kakšnim uspehom – važno je, da v njem vzbujajo zaupanje. Če ga, smo pripravljeni verjeti v marsikaj – in tudi marsikaj spregledati. Medicina je nenazadnje aplikativna znanost in njenega uspeha ne merimo zgolj po stopnji razumevanja ustroja in delovanja telesa ter različnih bolezenskih stanj, ampak zlasti po sposobnosti prenosa tega razumevanja v učinkovito odpravljanje težav. Zato uspeh homeopatije in drugih alternativnih metod ne bi smel biti brez nauka za “uradno” medicino: temeljno zaupanje je pogosto nujni, včasih pa že tudi zadostni pogoj za uspešnost zdravljenja. In prav zato ga ne velja izgubiti, pa četudi to pomeni – pogoltniti nekaj vode.

Category: Beseda | Comments Off on Kam z vso to vodo? O homeopatiji in nekaterih z njo povezanih rečeh
March 4

FeedBack&Forth III

Izbrano iz branega:

  • Vredno ogleda: dokumentarec “N is a number” o življenju in delu Paula Erdősa.
  • “Have you ever wanted the god-like power to create entire worlds?  Wondered what it feels like to destroy a universe with the flick of your hand?  Then become an accountant. That’s right, you heard me. The Great Creators (and Destroyers) of reality are the people who define what is worthy of measurement.”
  • Nova metoda omogoča ovinek mimo kompleksnosti določenih realnih sistemov. Če identificiramo ključne točke vpliva, lahko uspešno napovemo stanje in celo vedenje večjega števila elementov.
  • The Universal laws behind growth patterns, or what Tetris can teach us about coffee stains.
  • Network science, a talk by Albert-László Barabási.
  • Internetu pogosto pripisujemo vlogo zadnjega branika odprte in demokratične družbe. Kljub temu pa postaja vse bolj očitno, da v določenem smislu v sebi skriva še precej večji diskriminatorni potencial kot kateri koli drugi, “klasični” prostor, v katerem ljudje sodelujemo. To, čemur pravimo personalizacija izkušnje interneta, ni daleč od specifične oblike razosebljanja, kjer je to, kar dojemamo kot prostor enakih možnosti, že v temelju segregirano glede na naše preference, navade in predvidene finančne sposobnosti. Bogati vidijo nek drug internet, kot pa revni.
  • Študija razreševanja online konfliktov na primeru Wikipedie.
  • O emergenci hierarhičnih struktur v razvoju jezika.
Category: Beseda, Številka, TOE | Comments Off on FeedBack&Forth III
February 20

V iskanju izgubljenega ravnotežja

Projekt uravnoteževanja Slovenije je star vsaj toliko, kolikor je stara Slovenija. Od zgodnjih izjav Janeza Janše, da je treba celotno slovensko družbo prestaviti bolj v desno, mimo večnih debat o pristranskosti medijev, političnem kadrovanju in menjavi volilnega sistema, pa do zadnjih teoretskih izvajanj ministra Turka o moralni neuravnoteženosti slovenskega nacionalnega karakterja, ki da je pripeljala v obstoječo krizo vrednot, kot tudi bolj ali manj eksplicitnih pozivov državnih funkcionarjev trenutne vlade k gradnji vzporednih izobraževalnih, kadrovskih in medijskih struktur, saj da obstoječe ne odslikavajo vseh aspektov Slovenstva, je uravnoteževanje v političnem imaginariju desnice nastopalo kot nekakšno nadaljevanje osamosvojitvene zgodbe z drugimi sredstvi. Druga republika je tisti “še en napor”, preden bomo Slovenci tudi zares postali republikanci, preden bo jeziček na družbeni tehtnici, ki zdaj nevarno visi v levo, poravnan. Tudi v tem smislu predstavlja zadnjo in nemara najvišjo razvojno stopnjo ideje o uravnoteženi Sloveniji. “Prva republika je dosegla svoje meje”, kot jih je svojčas dosegla že tista pred njo, zato je naposled napočil trenutek, da se na novo definiramo kot skupnost. Le da tokrat ne spontano, kar se je izkazalo za napačno pot, ampak smo v to prisiljeni, kot odgovor na paralizirajočo krizo gospodarstva, politike, in kar je najbolj pomembno, krizo vrednot, ki jo uteleša spontana ideologija protestnikov, prežitek prve republike, ki tudi sama ni nič več kot le prežitek – nekaj, kar vztraja, četudi se je kontekst, ki mu je podeljeval smisel, že zdavnaj spremenil. In “še en napor” je nekaj, v kar se je treba prisiliti. “Prisiliti biti svoboden,” bi nemara rekel Jean-Janša Rousseau.

A če ima prisila na ravni posameznika morda še nek smisel ali vsaj upanje uspeha, pa so pri celotni družbi stvari nekoliko bolj zakomplicirane. Eno je gradnja vzporednih struktur z lastno in ločeno ideologijo ter lastnim in ločenim občinstvom – nekaj povsem drugega pa je “prestaviti celotno družbo” kamor koli pač. Četudi vzpostavitev lastnega ideološkega aparata slovenski desnici lahko poveča politično, pa tudi družbeno težo (torej prostor v nekem smislu vendarle uravnoteži), pa ostaja dejstvo, da brez širokega družbeno-političnega konsenza takšna prisilna preslikava lahko “premakne” zgolj desnico samo, s tem pa prinese samo še večjo polarizacijo že tako razdeljenega volilnega telesa. Kot tudi ljudstva. Druga republika je razrešitev kulturnega boja kot njegovo utelešenje – in v tem smislu “mokra želja” slovenske politike, čista nebesa po večstoletnem trpljenju v vicah: je stanje, v katerem je enako dobro biti “naš” ali “njihov”, v katerem so poleg “njihovih” stališč enako upravičena tudi “naša”, ne glede na to, katera utegnejo biti pravilna. Potreba po uravnoteževanju se namreč pojavi vselej, ko bodisi mediji, (levi) intelektualci ali civilna družba pretirano opozarjajo na “naše” napake: problem seveda niso “naše” napake, ampak dejstvo, da mediji pretirano opozarjajo na njih. Če bi tako zagreto pod prste gledali tudi “njihovim”, se naše napake sploh ne bi zdele vredne omembe. Največja napaka je, da vsem napakam ne priznavamo enake legitimnosti.

Upravičeno gre torej sumiti, da bo Druga republika, če do nje pridemo, republika napak. Napak in napačnih interpretacij, ki bodo na njih opozarjale. To, kar bo za eno stran napačno, bo za drugo stran lepo in prav, in ravno to bo znak, da je vse v najlepšem redu. Če prav pomislimo, je tako tudi povsem logično in naravno. Kot je dokazal že superministrov Haidt, smo si levičarji in desničarji že po naši moralni esenci preveč različni, da bi lahko razumeli, kaj motivira dejanja nasprotne strani. Zakaj bi to torej sploh poskušali in tvegali nepotrebne nesporazume? Če pa že, bo imela pri tem vsekakor več uspeha desnica, ki je moralno bolj vseobsegajoča in torej sicer “razume” stališča levice, a se zaveda, da poleg tega obstaja “še nekaj več”. Kaj nekaj več, ni tako važno; če odgovora ne poznate že, ga najverjetneje niti ne bi razumeli, kot tudi ne bi razumeli, zakaj je to sploh Dobro. Važno je, da svet merimo z različnimi vatli: kar je za nekoga nemoralno, je prav lahko neka druga oblika morale, ki je prvi ni sposoben razumeti. S perspektive levice je tehtnica morda enakomerno obtežena in v ravnovesju; a že obstoj desnice nam jasno kaže, da je tako zgolj zaradi zornega kota, perspektive, zaradi katere levica sicer visečo sliko vidi kot ravno. Uravnoteževanje je v tem smislu ukrep, ki bo sliko poravnal tako, da bo za obe strani enako naravnost, torej enako postrani. Da bi bila slika tudi v resnici že uravnotežena, njeno navidezno visenje, na katerega opozarja desnica, pa posledica taiste paralakse, ki je očitana nasprotni strani, ni strahu. Super-teorija relativnosti nas namreč uči, da ni nobena referenčna točka tudi preferenčna. Zakoni vesolja veljajo za pozicijo, s katere jih motrimo. Uravnoteženost “na sebi” sploh ne obstaja, ampak je funkcija perspektive. In iz “naše” perspektive stvari izgledajo hudo postrani.

Prav zato je večinski volilni sistem ključen za učinkovito Drugo republiko. Proporcionalni sistem zahteva iskanje konsenza med skupinami, ki so v najbolj temeljnih karakteristikah tako zelo različne, da je ves proces dolgotrajen, naporen in – kot lahko vidimo – največkrat zaman. Razen tega preprosto ni pravično, da bi morali žrtvovati svojo vrojeno privzgojeno bit družbi, ki je ni sposobna razumeti, v iskanju kompromisov, ki ne koristijo nikomur. Večinski volilni sistem bi tako kar v dveh smislih izkristaliziral našo naravno družbeno podstat: po eni strani bi odpravil z nesorazmernim vplivom manjših političnih strank, ki preprečuje, da bi sprevideli, da sta resnici (zgolj) dve; hkrati pa bi periodično menjavanje na mestu oblasti zagotovilo, da obe interpretaciji prideta na svoj račun, in to v čisti, neokrnjeni obliki. Ali, če pustimo besedo predsedniškemu (kandidatu) Milanu Zveru: “Demokracija namreč pozna tekmovanje, rivalstvo in tekmujoče koncepte. Ko eden izmed konceptov zmaga, ta postane obči interes.”

Žal pa, kot se v teh rečeh tako rado zgodi, enakomerno obtežena tehtnica ni edina tekmujoča interpretacija mehanskega ravnovesja.

Category: Beseda | Comments Off on V iskanju izgubljenega ravnotežja
February 15

FeedBack&Forth II

Izbrano iz branega:

  • Racionalnemu posamezniku je v zvezi različnimi alternativnimi pristopi k zdravljenju najtežje priznati, da vsake toliko pa vendarle delujejo. Uspeh zanemariti kot pričakovano posledico placebo efekta pa bi bila pravzaprav škoda za medicino samo. Znanost bi storila mnogo bolje, če bi namesto iskanja “placebo praks”, več časa namenila iskanju načinov, kako pozitivne učinke placebo efekta izkoristiti kot dopolnilo klasični biomedicini.
  • Spolna razlika je tudi v glavah. A ne povsem tako, kot si radi predstavljamo.
  • Okušamo z usti, okusimo z glavo. Ne verjamete? Preizkusite sami!
  • Matematika + sociologija = valovni model širjenja in preprečevanja kriminala.
  • Tudi ideje imajo svojo kritično točko: če v določeno neomajno verjame le deset odstotkov populacije, se bo razširila po celotni družbi. Zastrašujoče.
  • James B. Glattfelder na TEDx: Kdo upravlja s svetom?
  • Zaštopajte si čas za odličen uvod v vprašanja, ki jih odpira obstoj kompleksnosti.
  • Življenje ima svoje vzpone in padce. Človeška neumnost pa se upira zakonom termodinamike. ;)
  • Za konec pa še, ker se dobro blago hvali samo: tedenska doza preteklosti v retro kotičku Metine liste.

 

Category: Beseda, Številka, TOE | Comments Off on FeedBack&Forth II