May 13

Fiam, pereat mundus

Na zadnjem kongresu je bil stranki SDS zabit še zadnji žebelj v koleno. S potrditvijo Janeza Janše za predsednika so ga zabili kar delegati stranke sami, ki so skupaj s svojim enim in edinim voditeljem zamudili morda še zadnjo priložnost dokazati, da je SDS resna politična stranka, ki jo poleg posameznikov povezuje še kak drug, nemara višji interes. Ne ozirajoč se na to, ali je Janez Janša največji ali pa nemara najbolj pritlehni sin Sloveče matere in kar koli slednja že pomeni, poglejmo, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Za začetek: poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Ne glede na to, kakšni razlogi so botrovali njenemu nastanku, je objava poročila neizpodbitno dejstvo; kot je neizpodbitno dejstvo tudi to, da njegovim protagonistov zapisanih obtožb do sedaj ni uspelo demantirati, vsaj z nasprotnimi dokazi ne. Kljub temu, da se je priložnosti to storiti nabralo že za skoraj polovico leta. No, potem se nekaj časa ni zgodilo prav nič. In se verjetno tudi ne bi, če se ne bi vse skupaj dogajalo v kočljivem in za politike nadvse stresnem obdobju množičnih demonstracij proti ravno tovrstnim zadevam. Za kaos, ki je sledil, v resnici ne potrebujemo nobenega boga iz stroja v ozadju: povsem zadovoljivo ga namreč razloži že teorija sebične racionalnosti. Vsi manevri, ki smo jim bili priča ob menjavi vladne koalicije, so točno to: obupani poskusi akterjev, da kar se le da neomadeževani ubežijo lastnim ekskrementom, ki so naleteli na ventilator.

Pa vendar, katere pa sploh so dejanske posledice objave poročila? Resnici na ljubo, ni jih veliko. Še več, zgodilo se ni prav nič od tega, kar naj bi se v normalni državi zgodilo, čemur so takšna poročila s Komisijo vred sploh namenjeni. Nihče od akterjev zaradi njega ni odstopil. En se je zamrznil, tj. pametno umaknil v ozadje in s tem naredil minimalno, kar so od njega zahtevali; odstopno izjavo pa podal šele, ko je bilo jasno, da je iz krize izšel kot zmagovalec – in celo prav iz tega razloga. Drugega je doletel razpad koalicije in kasneje nezaupnica; oboje pa sam (in polovica volilnega telesa z njim) povezuje z vsem drugim prej, kot pa z obtožbami o korupciji. Priznati moramo, da je Janša v epizodi izgubil precej več (premierski stolček), kot pa Janković (mesto predsednika stranke). A prav tako ne gre spregledati dejstva, da sta bila Jankovićeva tragična samozamrznitev in kasneje farsičen odstop pravzaprav edina formalna ukrepa kot neposredna posledica poročila; Janša na drugi strani ni odstopil z nobene od svojih funkcij, če že, je bil odstopljen, pa še tu se je z odra pustil odnesti med recitiranjem monologa, ki še kar traja. Še več, četudi so anketni procenti obeh največjih strank občutno padli, se razmerja na strankarskem prizorišču bistveno niso spremenila. Janković še naprej brez posebnih motenj kraljuje v Ljubljani, Janša za svoje privržence, katerih število ni posebej upadlo, še naprej ostaja največji Slovenec v poznani zgodovini. V svojih strankah sta oba (bolj ali manj izrečeno) kljub vsemu obdržala vso podporo. Celotna afera je postala le še ena v vrsti delitev, ki že dve stoletji definirajo slovensko družbenopolitično življenje (ali pa je nemara obratno).

Če se povrnemo na začetek, je imela SDS v opisanem kontekstu večkrat možnost izbire med vsaj dvema alternativama. Bodisi se (vsaj) provizorično odgraditi od onečedljenega predsednika, kot je to storila PS – in če bi to storila dovolj hitro, bi bržkone lahko obdržala koalicijo (spomnimo se, da je bila SDS najprej ponujena možnost, da Janšo na mestu premierja zamenja nekdo drug iz njihove ekipe, in da je koalicija razpadla šele, ko je postalo jasno, da Janša odstopil ne bo, pozivi ulice pa tako glasni, da jih celo naši ne prav čuječi politiki niso uspeli preslišati); vsekakor pa bi obdržala določeno legitimnost izrekanja o korupciji v domačih logih. Bodisi – in te druge možnosti se člani stranke kar ne ustavijo izbirati – očitke prepoznati kot zlonamerne in tako tudi nanje reagirati. S kadrovskim blietzkriegom na ključnih položajih v državni upravi; s povračilnim napadom na institucijo, ki je za vse skupaj kriva; z diskreditacijo (vsaj za veliko večino udeleženih) spontanih protestov; z organizacijo vzporednih manifestacij v podporo samim sebi; in tako naprej.

Besedni oblak govora Janeza Janše na 10. kongresu SDS

In, kot že tolikokrat, se bo kot kaže taktika tudi tokrat obrestovala. Janša dobro ve, da se, dokler Janković ostaja na svojem položaju, tudi zanj kaj bistvenega ne bo spremenilo; Janković pa se obratno zaveda, da so Janša kot tudi vstajniki svojo priložnost že zamudili in da tako ima vsaj do naslednjih volitev čas, da pospravi kovčke in za seboj. S potrditvijo Janše za predsednika SDS je torej postalo kristalno jasno, da so bile napovedi prevetritve na sončni strani alp močno preuranjene.

Drži pa seveda tudi, da kako drugače v SDS niti ne more biti. Janša je prvi in edini resnični obraz stranke in vrednost vseh drugih obrazov, ki tvorijo njen vrh, je pogojena z njegovo. Še vsak, ki je javno kritiziral ime in delo Janeza Janše, je stranko slej ko prej tako ali drugače zapustil. Ko je Matej Makarovič, eden od ideologov stranke, kot kolumnist Demokracije stranki pred desetletjem svetoval temeljito prenovo, ki naj vključuje vse od naziva, logotipa, programa, pa do glavnih akterjev, so njegove kolumne čudežno usahnile (no, prenova se je nato kmalu tudi zgodila, a z manjšo razliko – imena so ostala ista; pa tudi sedanji dekan FUDŠ, vidni član stranke in brezplačni analitik na poziv, je vmes očitno našel pot k milosti). Da so zadeve delikatne, nazadnje priča najava Žige Turka, da se umika (zgolj) iz organov stranke, in reakcija, ki je sledila.

Z enoglasno potrditvijo predsednika, ki ga bremeni več očitkov korupcije, je SDS dokončno sporočila, da priznava zgolj lastno verzijo realnosti. Ko je po objavi poročila KPK Janša svojo legitimnost iskal v svoji stranki in zgolj v njej ter njeno mnenje postavil kot enakovredno mnenju 80% javnosti, je bila to tudi izjava, da niti ne namerava biti predstavnik “vseh Slovencev” (kot se to občasno spodobi), ampak predvsem premier svoje in samo( )svoje stranke ter njenih interesov. In ko je stranka nedavno Janšo ponovno izvolila na mesto predsednika, je dala jasno vedeti, da ostaja zgolj in predvsem stranka Janeza Janše. Ne glede na to, kaj to pomeni. Enotnost je tu precej bolj pomembna od načelnosti ali prava; kajti enotnost ustvarja svoja lastna načela in svoj lasten občutek (u)pravič(e)nosti. In ko dovolj ljudi dovolj vztrajno in dovolj dolgo ponavlja svojo verzijo resničnosti, je memetična okužba celotne populacije neizbežna.

Več nas je, hitreje bomo na cilju. “You will be assimilated.”

PS: Poleg izvajanj Zofije Mazej Kukovič o motiki in računalniku (ki je odličen pokazatelj, kako daleč od realnosti naši voditelji v resnici živijo), nam je 10. kongres SDS postregel še z enim biserom, in sicer izpod neumornega peresa Zvonka Černača, ki stvar povzame takole: “Naloga SDS je v povezovanju vseh, ki jih dušijo okovi raznih monopolov.” Težko je prezreti ironijo, da je prav tak monopol tudi tisto, kar najbolj duši stranko SDS.

Category: Beseda | Comments Off on Fiam, pereat mundus