May 13

Fiam, pereat mundus

Na zadnjem kongresu je bil stranki SDS zabit še zadnji žebelj v koleno. S potrditvijo Janeza Janše za predsednika so ga zabili kar delegati stranke sami, ki so skupaj s svojim enim in edinim voditeljem zamudili morda še zadnjo priložnost dokazati, da je SDS resna politična stranka, ki jo poleg posameznikov povezuje še kak drug, nemara višji interes. Ne ozirajoč se na to, ali je Janez Janša največji ali pa nemara najbolj pritlehni sin Sloveče matere in kar koli slednja že pomeni, poglejmo, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Za začetek: poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Ne glede na to, kakšni razlogi so botrovali njenemu nastanku, je objava poročila neizpodbitno dejstvo; kot je neizpodbitno dejstvo tudi to, da njegovim protagonistov zapisanih obtožb do sedaj ni uspelo demantirati, vsaj z nasprotnimi dokazi ne. Kljub temu, da se je priložnosti to storiti nabralo že za skoraj polovico leta. No, potem se nekaj časa ni zgodilo prav nič. In se verjetno tudi ne bi, če se ne bi vse skupaj dogajalo v kočljivem in za politike nadvse stresnem obdobju množičnih demonstracij proti ravno tovrstnim zadevam. Za kaos, ki je sledil, v resnici ne potrebujemo nobenega boga iz stroja v ozadju: povsem zadovoljivo ga namreč razloži že teorija sebične racionalnosti. Vsi manevri, ki smo jim bili priča ob menjavi vladne koalicije, so točno to: obupani poskusi akterjev, da kar se le da neomadeževani ubežijo lastnim ekskrementom, ki so naleteli na ventilator.

Pa vendar, katere pa sploh so dejanske posledice objave poročila? Resnici na ljubo, ni jih veliko. Še več, zgodilo se ni prav nič od tega, kar naj bi se v normalni državi zgodilo, čemur so takšna poročila s Komisijo vred sploh namenjeni. Nihče od akterjev zaradi njega ni odstopil. En se je zamrznil, tj. pametno umaknil v ozadje in s tem naredil minimalno, kar so od njega zahtevali; odstopno izjavo pa podal šele, ko je bilo jasno, da je iz krize izšel kot zmagovalec – in celo prav iz tega razloga. Drugega je doletel razpad koalicije in kasneje nezaupnica; oboje pa sam (in polovica volilnega telesa z njim) povezuje z vsem drugim prej, kot pa z obtožbami o korupciji. Priznati moramo, da je Janša v epizodi izgubil precej več (premierski stolček), kot pa Janković (mesto predsednika stranke). A prav tako ne gre spregledati dejstva, da sta bila Jankovićeva tragična samozamrznitev in kasneje farsičen odstop pravzaprav edina formalna ukrepa kot neposredna posledica poročila; Janša na drugi strani ni odstopil z nobene od svojih funkcij, če že, je bil odstopljen, pa še tu se je z odra pustil odnesti med recitiranjem monologa, ki še kar traja. Še več, četudi so anketni procenti obeh največjih strank občutno padli, se razmerja na strankarskem prizorišču bistveno niso spremenila. Janković še naprej brez posebnih motenj kraljuje v Ljubljani, Janša za svoje privržence, katerih število ni posebej upadlo, še naprej ostaja največji Slovenec v poznani zgodovini. V svojih strankah sta oba (bolj ali manj izrečeno) kljub vsemu obdržala vso podporo. Celotna afera je postala le še ena v vrsti delitev, ki že dve stoletji definirajo slovensko družbenopolitično življenje (ali pa je nemara obratno).

Če se povrnemo na začetek, je imela SDS v opisanem kontekstu večkrat možnost izbire med vsaj dvema alternativama. Bodisi se (vsaj) provizorično odgraditi od onečedljenega predsednika, kot je to storila PS – in če bi to storila dovolj hitro, bi bržkone lahko obdržala koalicijo (spomnimo se, da je bila SDS najprej ponujena možnost, da Janšo na mestu premierja zamenja nekdo drug iz njihove ekipe, in da je koalicija razpadla šele, ko je postalo jasno, da Janša odstopil ne bo, pozivi ulice pa tako glasni, da jih celo naši ne prav čuječi politiki niso uspeli preslišati); vsekakor pa bi obdržala določeno legitimnost izrekanja o korupciji v domačih logih. Bodisi – in te druge možnosti se člani stranke kar ne ustavijo izbirati – očitke prepoznati kot zlonamerne in tako tudi nanje reagirati. S kadrovskim blietzkriegom na ključnih položajih v državni upravi; s povračilnim napadom na institucijo, ki je za vse skupaj kriva; z diskreditacijo (vsaj za veliko večino udeleženih) spontanih protestov; z organizacijo vzporednih manifestacij v podporo samim sebi; in tako naprej.

Besedni oblak govora Janeza Janše na 10. kongresu SDS

In, kot že tolikokrat, se bo kot kaže taktika tudi tokrat obrestovala. Janša dobro ve, da se, dokler Janković ostaja na svojem položaju, tudi zanj kaj bistvenega ne bo spremenilo; Janković pa se obratno zaveda, da so Janša kot tudi vstajniki svojo priložnost že zamudili in da tako ima vsaj do naslednjih volitev čas, da pospravi kovčke in za seboj. S potrditvijo Janše za predsednika SDS je torej postalo kristalno jasno, da so bile napovedi prevetritve na sončni strani alp močno preuranjene.

Drži pa seveda tudi, da kako drugače v SDS niti ne more biti. Janša je prvi in edini resnični obraz stranke in vrednost vseh drugih obrazov, ki tvorijo njen vrh, je pogojena z njegovo. Še vsak, ki je javno kritiziral ime in delo Janeza Janše, je stranko slej ko prej tako ali drugače zapustil. Ko je Matej Makarovič, eden od ideologov stranke, kot kolumnist Demokracije stranki pred desetletjem svetoval temeljito prenovo, ki naj vključuje vse od naziva, logotipa, programa, pa do glavnih akterjev, so njegove kolumne čudežno usahnile (no, prenova se je nato kmalu tudi zgodila, a z manjšo razliko – imena so ostala ista; pa tudi sedanji dekan FUDŠ, vidni član stranke in brezplačni analitik na poziv, je vmes očitno našel pot k milosti). Da so zadeve delikatne, nazadnje priča najava Žige Turka, da se umika (zgolj) iz organov stranke, in reakcija, ki je sledila.

Z enoglasno potrditvijo predsednika, ki ga bremeni več očitkov korupcije, je SDS dokončno sporočila, da priznava zgolj lastno verzijo realnosti. Ko je po objavi poročila KPK Janša svojo legitimnost iskal v svoji stranki in zgolj v njej ter njeno mnenje postavil kot enakovredno mnenju 80% javnosti, je bila to tudi izjava, da niti ne namerava biti predstavnik “vseh Slovencev” (kot se to občasno spodobi), ampak predvsem premier svoje in samo( )svoje stranke ter njenih interesov. In ko je stranka nedavno Janšo ponovno izvolila na mesto predsednika, je dala jasno vedeti, da ostaja zgolj in predvsem stranka Janeza Janše. Ne glede na to, kaj to pomeni. Enotnost je tu precej bolj pomembna od načelnosti ali prava; kajti enotnost ustvarja svoja lastna načela in svoj lasten občutek (u)pravič(e)nosti. In ko dovolj ljudi dovolj vztrajno in dovolj dolgo ponavlja svojo verzijo resničnosti, je memetična okužba celotne populacije neizbežna.

Več nas je, hitreje bomo na cilju. “You will be assimilated.”

PS: Poleg izvajanj Zofije Mazej Kukovič o motiki in računalniku (ki je odličen pokazatelj, kako daleč od realnosti naši voditelji v resnici živijo), nam je 10. kongres SDS postregel še z enim biserom, in sicer izpod neumornega peresa Zvonka Černača, ki stvar povzame takole: “Naloga SDS je v povezovanju vseh, ki jih dušijo okovi raznih monopolov.” Težko je prezreti ironijo, da je prav tak monopol tudi tisto, kar najbolj duši stranko SDS.

Category: Beseda | Comments Off on Fiam, pereat mundus
February 20

V iskanju izgubljenega ravnotežja

Projekt uravnoteževanja Slovenije je star vsaj toliko, kolikor je stara Slovenija. Od zgodnjih izjav Janeza Janše, da je treba celotno slovensko družbo prestaviti bolj v desno, mimo večnih debat o pristranskosti medijev, političnem kadrovanju in menjavi volilnega sistema, pa do zadnjih teoretskih izvajanj ministra Turka o moralni neuravnoteženosti slovenskega nacionalnega karakterja, ki da je pripeljala v obstoječo krizo vrednot, kot tudi bolj ali manj eksplicitnih pozivov državnih funkcionarjev trenutne vlade k gradnji vzporednih izobraževalnih, kadrovskih in medijskih struktur, saj da obstoječe ne odslikavajo vseh aspektov Slovenstva, je uravnoteževanje v političnem imaginariju desnice nastopalo kot nekakšno nadaljevanje osamosvojitvene zgodbe z drugimi sredstvi. Druga republika je tisti “še en napor”, preden bomo Slovenci tudi zares postali republikanci, preden bo jeziček na družbeni tehtnici, ki zdaj nevarno visi v levo, poravnan. Tudi v tem smislu predstavlja zadnjo in nemara najvišjo razvojno stopnjo ideje o uravnoteženi Sloveniji. “Prva republika je dosegla svoje meje”, kot jih je svojčas dosegla že tista pred njo, zato je naposled napočil trenutek, da se na novo definiramo kot skupnost. Le da tokrat ne spontano, kar se je izkazalo za napačno pot, ampak smo v to prisiljeni, kot odgovor na paralizirajočo krizo gospodarstva, politike, in kar je najbolj pomembno, krizo vrednot, ki jo uteleša spontana ideologija protestnikov, prežitek prve republike, ki tudi sama ni nič več kot le prežitek – nekaj, kar vztraja, četudi se je kontekst, ki mu je podeljeval smisel, že zdavnaj spremenil. In “še en napor” je nekaj, v kar se je treba prisiliti. “Prisiliti biti svoboden,” bi nemara rekel Jean-Janša Rousseau.

A če ima prisila na ravni posameznika morda še nek smisel ali vsaj upanje uspeha, pa so pri celotni družbi stvari nekoliko bolj zakomplicirane. Eno je gradnja vzporednih struktur z lastno in ločeno ideologijo ter lastnim in ločenim občinstvom – nekaj povsem drugega pa je “prestaviti celotno družbo” kamor koli pač. Četudi vzpostavitev lastnega ideološkega aparata slovenski desnici lahko poveča politično, pa tudi družbeno težo (torej prostor v nekem smislu vendarle uravnoteži), pa ostaja dejstvo, da brez širokega družbeno-političnega konsenza takšna prisilna preslikava lahko “premakne” zgolj desnico samo, s tem pa prinese samo še večjo polarizacijo že tako razdeljenega volilnega telesa. Kot tudi ljudstva. Druga republika je razrešitev kulturnega boja kot njegovo utelešenje – in v tem smislu “mokra želja” slovenske politike, čista nebesa po večstoletnem trpljenju v vicah: je stanje, v katerem je enako dobro biti “naš” ali “njihov”, v katerem so poleg “njihovih” stališč enako upravičena tudi “naša”, ne glede na to, katera utegnejo biti pravilna. Potreba po uravnoteževanju se namreč pojavi vselej, ko bodisi mediji, (levi) intelektualci ali civilna družba pretirano opozarjajo na “naše” napake: problem seveda niso “naše” napake, ampak dejstvo, da mediji pretirano opozarjajo na njih. Če bi tako zagreto pod prste gledali tudi “njihovim”, se naše napake sploh ne bi zdele vredne omembe. Največja napaka je, da vsem napakam ne priznavamo enake legitimnosti.

Upravičeno gre torej sumiti, da bo Druga republika, če do nje pridemo, republika napak. Napak in napačnih interpretacij, ki bodo na njih opozarjale. To, kar bo za eno stran napačno, bo za drugo stran lepo in prav, in ravno to bo znak, da je vse v najlepšem redu. Če prav pomislimo, je tako tudi povsem logično in naravno. Kot je dokazal že superministrov Haidt, smo si levičarji in desničarji že po naši moralni esenci preveč različni, da bi lahko razumeli, kaj motivira dejanja nasprotne strani. Zakaj bi to torej sploh poskušali in tvegali nepotrebne nesporazume? Če pa že, bo imela pri tem vsekakor več uspeha desnica, ki je moralno bolj vseobsegajoča in torej sicer “razume” stališča levice, a se zaveda, da poleg tega obstaja “še nekaj več”. Kaj nekaj več, ni tako važno; če odgovora ne poznate že, ga najverjetneje niti ne bi razumeli, kot tudi ne bi razumeli, zakaj je to sploh Dobro. Važno je, da svet merimo z različnimi vatli: kar je za nekoga nemoralno, je prav lahko neka druga oblika morale, ki je prvi ni sposoben razumeti. S perspektive levice je tehtnica morda enakomerno obtežena in v ravnovesju; a že obstoj desnice nam jasno kaže, da je tako zgolj zaradi zornega kota, perspektive, zaradi katere levica sicer visečo sliko vidi kot ravno. Uravnoteževanje je v tem smislu ukrep, ki bo sliko poravnal tako, da bo za obe strani enako naravnost, torej enako postrani. Da bi bila slika tudi v resnici že uravnotežena, njeno navidezno visenje, na katerega opozarja desnica, pa posledica taiste paralakse, ki je očitana nasprotni strani, ni strahu. Super-teorija relativnosti nas namreč uči, da ni nobena referenčna točka tudi preferenčna. Zakoni vesolja veljajo za pozicijo, s katere jih motrimo. Uravnoteženost “na sebi” sploh ne obstaja, ampak je funkcija perspektive. In iz “naše” perspektive stvari izgledajo hudo postrani.

Prav zato je večinski volilni sistem ključen za učinkovito Drugo republiko. Proporcionalni sistem zahteva iskanje konsenza med skupinami, ki so v najbolj temeljnih karakteristikah tako zelo različne, da je ves proces dolgotrajen, naporen in – kot lahko vidimo – največkrat zaman. Razen tega preprosto ni pravično, da bi morali žrtvovati svojo vrojeno privzgojeno bit družbi, ki je ni sposobna razumeti, v iskanju kompromisov, ki ne koristijo nikomur. Večinski volilni sistem bi tako kar v dveh smislih izkristaliziral našo naravno družbeno podstat: po eni strani bi odpravil z nesorazmernim vplivom manjših političnih strank, ki preprečuje, da bi sprevideli, da sta resnici (zgolj) dve; hkrati pa bi periodično menjavanje na mestu oblasti zagotovilo, da obe interpretaciji prideta na svoj račun, in to v čisti, neokrnjeni obliki. Ali, če pustimo besedo predsedniškemu (kandidatu) Milanu Zveru: “Demokracija namreč pozna tekmovanje, rivalstvo in tekmujoče koncepte. Ko eden izmed konceptov zmaga, ta postane obči interes.”

Žal pa, kot se v teh rečeh tako rado zgodi, enakomerno obtežena tehtnica ni edina tekmujoča interpretacija mehanskega ravnovesja.

Category: Beseda | Comments Off on V iskanju izgubljenega ravnotežja