February 6

FeedBack&Forth I

Image via Empirical Zeal/Steven Pinker

  • Kako izgleda naključnost? Hja, treba ji je priznati – ne preveč naključno.
  • Včasih je težko (p)ostati razsoden. Dvanajst razlogov najdete tukaj.
  • V družboslovju se v zadnjem desetletju dogaja na polno. Če ste spregledali, tega nikar ne ponovite tudi tokrat: Computational Social Science – Making the Links.
  •  \m/ (><) \m/   Collective Motion of Moshers at Heavy Metal Concerts
  • Znanstveno o znanosti: študija Chavalariasa in Cointeta dokazuje obstoj filomemetičnih vzorcev v evoluciji znanstvenih disciplin.
  • Še en primer sodelovanja med matematiko in družboslovjem: študija rasti urbanih naselbin v Centralni Ameriki pred prihodom Evropejcev.”…for each period, total settlement area increases with population size according to a scale invariant relation, with exponent α= 2/3-5/6, in agreement with expectations of emerging theory. These findings, from an urban system that evolved independently from old-world cities, suggest that principles of human settlement organization are very general and may apply to the entire range of human history.”
  • Prihodnost je tukaj.
  • Kaj se zgodi, ko nezaustavljiva sila trči ob nepremakljiv objekt? Za začetek, nastane naslednja prekrasna interpretacija by Minutephysics:

Category: Beseda, TOE | Comments Off on FeedBack&Forth I
November 4

Elementary Processes Governing The Evolution of Road Networks

 

“[…] Findings quantitatively support the hypothesis that spatial systems undergoing fine-grained forms of evolution tend to exhibit simple local dynamics of change, continuously expanding upon pre-existing structures, a morphogenetic behaviour that they appear to share with many living organisms and other natural systems.

RAZISKAVA

Category: Beseda, Številka, TOE | Comments Off on Elementary Processes Governing The Evolution of Road Networks
March 28

Za zaprtimi okni

DSC_9546.NEF


 

»Za okni so vedno ljudje«, se je glasila oglaševalska kampanja Ljubljanskega potniškega prometa izpred nekaj let. Okno ni nikdar in nikjer brez razloga, nam sporoča: če obstaja okno, obstaja tudi nekdo, kateremu prinaša svetlobo in odpira pogled, za njim obstaja tudi življenje, ki ga omogoča. Okno je stik prostora s svetom – in hkrati stik sveta s prostorom: je zev, skozi katero edino je mogoč vpogled v naročje zasebnosti. V prvem gori luč, skozi drugega pronica mežikanje televizije, tretje je zagrnjeno, za četrtim odmeva glasba: za okni so vedno ljudje.

 

 

In okno je okno tudi k njihovemu življenju, k njihovemu veselju in njihovi bedi, k sreči in nesreči zaprti med štiri zidove. Okno je mesto, kjer vsem in vsakomur dovolimo vstop v naše življenje, kjer se odpovemo zasebnosti, jo odpremo za pogled Drugega in mu omogočimo vpogled v našo intimo; a vendar vse to ne zato, da bi v zameno tudi mi videli njega. Nemara se na ogled postavimo zato, da Drugega prepričamo, da smo tu, da smo še tu, da za oknom vztraja nekdo, katerega obstoj je vreden pogleda. »Za okni so vedno ljudje«. Naloga okna je, da svetu pokaže, da za njim nekdo živi. In da živi dobro. Zato jih okrašujemo z rožami, ali pomenljivo zastiramo z ličnimi zavesami: okno je podoba življenja, pogled nanj pa je pogled na človeka samega. In le lepa podoba je vredna pogleda, kot je tudi lep le človek, ki ga je “lepo pogledati”, kakor koli si že razlagamo ta idiom.

Zgolj okna smo, podobe lastnega življenja, postavljajoč se na razstavo v upanju, da pritegnemo kak pogled, ki bi dokazal naš obstoj. Da s čim lepše urejenim oknom svet prepričamo, da je tisto, kar skriva in odkriva hkrati, vredno njegove želje. Da s prelepimi rožami privabimo nekoga, ki mu pogled ni dovolj. Nekoga, ki ve, da so za okni vedno ljudje; a še ni sprevidel, da so tudi ljudje vselej za okni.

 


Category: Beseda, Slika | Comments Off on Za zaprtimi okni
March 28

»Life as it gets« III/2

Smrt je ultimativna točka, v katero nas vodi Bernzyjeva strast; smrt kot narobna stran življenja, a hkrati kot njegov pravi izraz; smrt kot edina točka, na kateri nam življenje ne more več lagati o samem sebi in ki nam tako nudi vsaj določeno varnost pred večno negotovostjo, da realno vendarle še ni zadosti realno. In če je Bernzyjev objekt življenje, je to življenje, »ki bruha kri in smrt«, kot bi dejal Badiou. V tem ostaja predstavnik svojega časa, njegov junak –  toda temni, smrtonosni junak, junak stoletja, ki se je poskušalo, tako kot on, »v svojih delih izenačiti z realnim, ki je bilo njegova strast«. Bernzy nikakor ne izstopa iz njega, kot to skuša naslikati film. Nasprotno, je njegov osrednji lik, protagonist njegovih antagonizmov, pripadnik njegove najradikalnejše avantgarde, ki svoj predmet vidi zgolj v zarezi sedanjosti, od katere poskuša »izsiliti priznanje«. Nobene vzvišenosti ni v njegovi podobi, čeprav je vselej neprestano na preži in v samem osrčju zla, kot nekakšen angel varuh, zakrinkani bojevnik za resnico o nevidni, a vseprisotni smrti, ki je sama resnica življenja. Bernzy ni bojevnik življenja, temveč avant-garda, »sprednja straža« smrti. »Life as it gets – dead«.

»Kaj je življenje?« nas sprašuje Bernzy. In tudi odgovarja: zaključni boj, boj na »življenje in smrt«. Vnaprej izgubljeni spopad, ki pa ga moramo vseeno preživeti, v katerem moramo z izbiro smrti pre-živeti življenje sámo. Ne gre zato, da bi se življenje kazalo kot nekaj preživetega; nasprotno, zadana mu je forma nečesa, kar se izpolni, dovrši, celo stopi v bivanje šele v trenutku svojega konca. Smrt postane trenutek ultimativne realizacije življenja. Bernzy stopi vanjo z ekstatično skrivnostnostjo, značilno za umetniško ustvarjanje. Zaključnega obračuna, ki je prej pokol kot pa boj (edini pravi bojevnik v njem je Bernzy sam), niti ne poskuša preprečiti, temveč zgolj stopiti vanj, postati njegov del. Grožnja lastne smrti bolj kot karkoli drugega deluje kot obljuba realizacije nedosegljivega bistva življenja, ki je realno. Dokaz za to dobimo v trenutku, ko se na vrhuncu pokola Bernzy sam znajde pred puškino cevjo: ne brani se in ne beži, a tudi ne otrpne; nasprotno, Bernzy shoots back s svojim lastnim orožjem, s svojim lastnim razumevanjem zaključnega boja, shoot-outa. Ali lahko razumemo njegovo strastno pritiskanje na sprožilec v trenutku, ki se kaže kot zadnji v njegovem življenju, drugače kakor prek nezadovoljive strasti ovekovečiti realno življenja, strasti, ki ga je skozi celotno življenje vodila k smrti, tisti od drugega kot (tudi) njegovi lastni? Slikati lastno smrt je edina mogoča umetnost, ki se ne spreminja v naracijo in torej v fikcijo, edini dostop do realnega, ki ga ne kontaminira dozdevek.

A Bernzy preživi. Ne pre-živi, kot si je nadejal, temveč ostane pri življenju. In tu se morda srečamo z realnim same strasti do realnega, da jo je namreč kot tako nemogoče obdržati, da je njen smrtonosni imperativ nemogoče dokončno izpolniti. Realno ni nikdar zadosti realno, zato ga je potrebno dopolniti s fikcijo, ki edina lahko nakaže njegovo resnično surovost. Bernzy se te ne(z)možnosti zave že precej kmalu – tudi smrt pogosto ni dovolj realna, zato je potrebno popraviti njeno podobo, jo uprizoriti na način, ki bo vreden življenja (»Life as it gets«). Dokončno pa se tej aporiji prepusti v samem zaključku filma, ko njegove slike postanejo uspešnice in ko končno dobi dolgo odrekano priznanje medijske, umetniške in množične publike. Bernzy postane junak mesta, zgodba o uspehu, na drugi strani objektiva. Reduciran je na zgolj eno izmed tistih fikcij, katerih neavtentičnost je prej neusmiljeno razkrinkaval. Public eye se razgradi v “public I“. O njegovi strasti ni več sledu – ali sploh obstaja še kakšna druga oblika happy enda?

Category: Beseda | Comments Off on »Life as it gets« III/2