June 11

Še o alternativni medicini (izkušnja)

Med nedavnim pisanjem o homeopatiji sem se spomnil na moje pravzaprav edino srečanje z alternativnimi zdravilci, pa četudi sem bil tudi v njem zgolj posredno udeležen. Epizoda si vsekakor zasluži opis, nemara se kdaj izkaže za koristno. Zasebnosti na ljubo so izpuščene nekatere subjektivne okoliščine: navajamo zgolj dejstva, glede njihove resničnost pa imate (vse, kar na spletu v resnici imam) mojo besedo. cybertron

Marija se je na priporočilo odločila obiskati terapevta z bioresonanco. Pregled poteka z uporabo posebne naprave, s katero zdravilec opravi detajlne meritve na roki: od različnih (latentnih) bolezni, flore na površini kože, do splošnega stanja telesa in “frekvence njegovega energetskega polja”. Zdravilec pojasni, da lahko z napravo ne samo izmeri, s kakšno energetsko frekvenco vibrira telo pacienta, ampak morebitne anomalije tudi pozdravi, spravi “nazaj v tečaje”. Je celo tako natančna, da lahko pravilno napove mobilnega operaterja, ki ga pacient uporablja, saj deluje na specifični frekvenci (tega sicer ni storil, niti ne poskušal; četudi dodajmo, da takšna predikcija tudi brez pripomočkov ne bi bila posebej izjemna, glede na to, da sta bila tedaj v Sloveniji le dva operaterja, pripadniki Marijine generacije pa še danes praviloma uporabljajo kvečjemu enega, ve se, katerega). Kljub temu, da je rezultat analize Marija prejela šele kasneje, po elektronski pošti, je terapevt že samem pregledu pravilno prepoznal dve potencialni težavi, za kateri je Marija že vedela. Četudi se je v tem pogledu izkazal, pa velja poudariti, da diagnoza nima nobene zveze z napravo, ki jo je uporabljal na pregledu (kot rečeno, izvidov tudi sam še ni videl), ampak kot kaže temelji na nekih drugih veščinah (mimogrede, obe težavi, ki ju je naštel, sta v resnici tipični za Marijino starostno skupino in mu jih je, kot sama priznava, morebiti celo omenila ali vsaj nanju namignila med razgovorom). A preden dokončno zavržemo možnost, da naprava vendarle deluje, omenimo še, da ima poleg opisanega še eno sposobnost: odčita lahko vrste in količino različnih mikroorganizmov, ki sobivajo na naši koži. Tudi te rezultate je Marija prejela kasneje po elektronski pošti, že na pregledu pa ji je zdravilec opisal in priporočil tudi nadaljnjo terapijo v primeru slabih izidov, ki so po njegovih besedah glede na opisane simptome pravzaprav pričakovani.

Analiza flore na koži je v resnici predvsem analiza prisotnosti kandid, roda gliv kvasovk, kateremu alternativna medicina posveča vedno več pozornosti in v njem vse pogosteje odkriva vzrok raznovrstnih bolezenskih stanj. Kandido opisuje kot nekaj, česar uradna medicina ne priznava in pred čemer si raje zatiska oči, četudi je lahko vzrok številnih nepojasnjenih in navidezno neozdravljivih tegob, med drugim migren, prebavnih težav, utrujenosti, težav s prostato, vnetij in slabega počutja nasploh ter celo impotenco. Kar sicer ne drži povsem: uradna medicina kandido dobro pozna in kot vzrok omenja v več kontekstih, ki pa so vsi po vrsti precej bolj manifestnega značaja in kažejo simptome, ki jih niti v najboljšem slučaju ne moremo opisati kot psihosomatske ali vsaj “nepojasnjene”.

Kakor koli že, stališče alternativne medicine je, da je prisotnost določenih vrst kandide v prevelikih količinah lahko vzrok številnih patoloških stanj in nihanj v organizmu (za razliko od uradne, ki trdi, da je prisotnost kandide razen v zares izjemnih in zelo očitnih slučajih nekaj povsem naravnega in neškodljivega ter da imamo bolj kot z porastom nenormalnega razraščanja kandide opravka z nenormalnim porastom strahu pred njo). Poznamo več sto različnih vrst kandide, od katerih je za približno 40 znano, da so lahko povzročiteljice infekcij. Kljub temu je dobrih 90% vseh težav povezanih z eno izmed 8 vrst kandide, če jih naštejemo: Candida albicans (85% primerov), Candida glabrata, Candida tropicalis, Candida parapsilosis, Candida krusei, Candida guilliermondii, Candida lusitaniae in Candida kefyr.

Analiza, ki jo je prejela Marija po elektronski pošti sicer (kot rečeno, pričakovano) navaja kandido kot vzrok oziroma problem, a med 13 najdenimi vrstami ni nobene od zgoraj naštetih. Vse vrste kandid, ki jih je naprava zasledila, spadajo med nadvse redke: med njimi so celo takšne, ki jih je (tako literatura) najti samo v vrsti divjih jagod na Japonskem, v nekaterih redkih vrstah rib ipd. – v ničemer torej, kar bi lahko tudi po naključju kdajkoli zatavalo na Marijin jedilnik. Bodisi je napaka v napravi sami, bodisi poslani rezultati nimajo veze s pregledom in so bili pripravljeni po nekem drugem ključu –  očitno je, da so izvidi povsem arbitrarni in da o kakršni koli meritvi pravzaprav niti ne moremo govoriti. Na to nevarno namiguje tudi datum izpisa analize v nogi spodaj, ki kaže, da je nastala 7 let pred Marijinim pregledom. Bodisi je naprava tam samo za okras in učinek, bodisi je za okras in učinek zgolj diagnoza kandide (ki zadnja leta dobiva na omembah, popularnosti in posledično strahu), naslonjena na avtoriteto sofisticirane tehnologije, ki je sicer namenjena povsem drugim stvarem (frekvencam nemara), da bi tako iztisnili še nekaj dodatnih evrov iz prestrašene Marije.

Če torej ne meri prisotnosti kandide, kaj torej sploh počne; in za kakšno napravo pravzaprav gre? Na lastne oči je nisem videl, po kratki raziskavi pa smo jo prepoznali kot CyberTrone. Gre vsekakor za spoštovanja vredno tehnološko čudo: CyberTrone odčita ultra-fine vibracije energetskega polja ter pozdravi morebitne motnje z oddajanjem nasprotnih vibracij; kot pravi opis, pa naprava anomalij niti ne “zdravi” v pravem pomenu besede, temveč zgolj stimulira naravne regenerativne procese, kjer je to potrebno. Kot zatrjuje kar sam proizvajalec, obljube niso tako lažno skromne po lastni želji, temveč so jih bili prisijeni omiliti zavoljo določenih “medico-legal” razlogov; med katere bržkone spada tudi razsodba o umiku vseh oglasov in neresničnih trditev o napravi v Avstraliji, ki ugotavlja, da prozvajalec AussiMedprovided no evidence at all in support of the claims made about the advertised product. The Panel was satisfied that the advertisement contained a very large number of claims that had not been verified, were likely to arouse unwarranted and unrealistic expectations, and were misleading….These included all of the claims that the advertised device had therapeutic benefits, benefits for the immune system, could be used to treat, manage, or prevent diseases or disorders, or could diagnose ailments, conditions, or aspects of an individual’s health.”

2010-06-024 Cybertrone
Oglas iz časa pred “medico-legal” težavami

V resnici je občudovanja vredno, kako spretno se zna alternativna medicina nasloniti na diskurz sodobne znanosti: četudi to, kar počne, z njo nima prav nobene zveze. “Znanost je v zadnjih desetletjih na področju biokibernetike močno napredovala,” zatrjuje spletna stran našega zdravilca. Ker je metoda alternativne medicine v temelju transferna ter kot taka odvisna od legitimacije, zaupanja, in ker (splošnemu nezadovoljstvu nad zdravstvenim sistemom in uradno medicino navkljub) vse manj ljudi verjame v golo magijo, je bil nenaden obrat k tradicionalnemu sovražniku pravzaprav neizbežen. Kar je resda svojevrsten poklon uspehu znanstvene metode: “imitation is” – nenazadnje – “the sincerest form of flattery”: vseeno pa diskurz, ki utemeljuje zmožnosti CyberTrona, precej bolj spominja na parodijo znanstvenega. Tehnične specifikacije so polne popolnih nesmislov (“Scalar technology”) in pseudoznanstvenih trditev (“Quantum Response Technology”), ki imajo s sodobnimi znanstvenimi izsledki skupnega zgolj to, da se nanje sklicujejo. Tehnologija, na kateri naj bi naprava temeljila, ne obstaja, je čisti in popoln nesmisel. Varno lahko torej rečemo, da CyberTrone v resnici ne počne ničesar. Je sam sebi namen. Četudi zgolj “stimulira naravne regenerativne procese”, tega ne počne z ničemer drugim kot izključno s svojo prisotnostjo. Ne deluje, zgolj je. In je zgolj placebo, signal (ali izgovor, če hočete) organizmu pacienta, da je skrajni čas, da se pozdravi.

Marija je po premisleku signal vzela drugače – kot skrajni čas in izgovor, da pride k zdravi pameti in zdravilca pošlje po svoji poti. Kakšen nauk boste od epizode odnesli sami, pa prepuščam vaši presoji. Če ste še vedno mnenja, da tudi vaše frekvenve potrebujejo homologizacijo, imate najverjetneje prav in vam priporočam obisk Holističnega centra Vita Nova.

Category: Beseda | Comments Off on Še o alternativni medicini (izkušnja)
May 10

Kam z vso to vodo? O homeopatiji in nekaterih z njo povezanih rečeh

ff_placebo_effect_f

Bodimo jasni že od samega začetka: homeopatija seveda ne deluje. Trditvam praktikantov in pričevanjem domnevnih ozdravljencev navkljub, zaenkrat ne obstaja niti en sam dokaz o obstoju realnih zdravilnih učinkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati specifikam homeopatske metode oziroma prakse. Ponovimo: niti enega samcatega dokaza ni, da bi homeopatija kot taka koga že ali sploh lahko ozdravila. Homeopatija ne deluje.

Vseeno pa težko spregledamo dejstvo, da homeopatija na nek način pa vendarle deluje. V nekaterih primerih, v določenih okoliščinah, pod specifičnimi pogoji, kakorkoli že; poštenosti v prid ji je potrebno priznati, da ima svoje uspehe. Kar je, povsem iskreno, za prakso zdravljenja z navadno vodo že samo po sebi precej fascinantno; in še toliko bolj, ker te uspehe srečamo tudi v primerih, ko je uradna biomedicina odpovedala, kar koli že to v praksi pomeni.

Da in zakaj je tako, seveda že dolgo ni nobena skrivnost. Moč placebo efekta je splošno znano, četudi še ne dovolj raziskano dejstvo in se pogosto kaže na še precej bolj dramatične in nasploh neverjetne načine (denimo pričevanja vojakov v Vietnamu, kako so, ko je zmanjkalo morfija, tega nadomestili z (navadno, brez spomina) vodo, in ranjenci, misleč, da so prejeli narkotik, niso čutili nobenih bolečin – celo pri tako mesarskih posegih, kot je bila amputacija noge na terenu). In četudi je priznati in priznavati, da se je telo ob pravilni možganski stimulaciji v določenih primerih sposobno pozdraviti samo, nekaj povsem drugega kot pa verjeti v zdravilno moč vode, pa se je homeopatija dokazala kot praksa, ki je sposobna producirati pozitivne učinke placeba, ki mestoma (četudi redko, pa vendarle) presegajo učinke praks biomedicine. Seveda ne vselej in povsod in jasno še zdaleč ne z uspehom, ki bi upravičil samozavest in obljube homeopatov, pa vendar je že golo dejstvo, da je nekatere “bolezni” mogoče pozdraviti z navadno vodo, raje kot pa z običajno precej dražjimi in nelagodnimi metodami, dovolj, da bi morala uradna medicina homeopatijo jemati vsaj kanček bolj resno.

V zadnjih letih smo priča vse večjemu ali vsaj vse glasnejšemu nezaupanju v uradno biomedicino. Zdravniki zgolj predpisujejo tablete; ne posvetijo se človeku kot zaključenemu bitju, ki je več kot le vsota posameznih organov; čakalne vrste so dolge, pregledi kratki; in ko se kaj zakomplicira, preprosto skomignejo z rameni in te pošljejo drugam. Od prakse, ki je v veliki meri odvisna od na transfernem razmerju temelječega zaupanja pacienta v predpostavljeno avtoriteto, seveda pričakujemo več. Kako naj jim ob vsem tem sploh še zaupamo? Razen tega je, kot povsod drugod, tudi tu vse več posameznikov, ki so v tesnobi ljudi našli svojo priložnost in ki se jih ni sram trditi, da natanko vedo, zakaj je tako. Teorije o farmacevtskih lobijih, podkupljenih zdravnikih, strupenih cepivih in tisti večni “v svetu pa vendarle mora biti več, kot zgolj to, kar je videti na prvi pogled (in jaz sem med redkimi, ki to vidijo (četudi ne vidimo, kaj))”, se od tod ponujajo kar sami od sebe. In vse to nemara zgolj zato, ker se, ko smo bolni – in vse več “boleznim” danes botruje stres in so torej psihosomatskega značaja – pač neradi svaljkamo po čakalnicah in nam je vsaka taka izkušnja že a priori neprijetna; podobno kot velja za naše izkušnje z državno birokracijo, ki nam je vselej, po definiciji, odveč (nasprotno je obisk obljub polnega alternativnega zdravilca precej bolj pozitivno in afirmativno dejanje: človek se odloči, da gre, ne ker mora, ampak, ker tako želi).

Ta izguba zaupanja je za zdravnike nadvse zoprna reč. Še nedavno nazaj so med vrsticami jasno priznali, da je za uspeh medicine ključna skoraj šamanska pozicija avtoritete, ki jo zdravnikom že tradicionalno podeljuje naziv doktor. Ko so jim pred časom pravico do tega poimenovanja želeli vzeti, saj da v resnici sploh niso doktorji znanosti, so glasno protestirali, da doktor za njih sploh ni znanstveni naziv, ampak predvsem simbol avtoritete, vednosti; pacienti pač veliko laže zaupajo doktorju, kot pa univerzitetnemu diplomirancu, pa čeprav gre za isto osebo (nenazadnje je naziv, vse, kar o njem vemo; njegovega zida pač ne krasijo navdušena pričevanja ozdravljenih Argetinih mam, kot je to v navadi pri alternativnih zdravilcih). Epizoda (opisuje jo Žižek v Jezik, ideologija, Slovenci, če spomin ne vara) je svojevrstno priznanje, da gre tudi v uradni medicini vsaj del uspeha pripisati učinkom placeba. Človek, ki verjame, da doktor ve, kaj dela, da bo vsak hip ozdravljen, običajno ozdravi precej hitreje kot človek, ki te vere nima. Ironija pa je, da bolj kot bo razširjeno nezaupanje v uradno medicino, bolj bo njen uspeh odvisen izključno od uspeha biomedicine in manj uspešna torej bo. In četudi se njen dejanski uspeh ne bo kaj dosti zmanjšal, se nesorazmernemu porastu nezadovoljstva ne bo mogla izogniti. In nezadovoljstvo nad “uradno” medicino je edini razlog za uspeh šaralatanov in zaslužkarjev z enostavnimi rešitvami.

Kaj s povedanim? Človek je seveda več kot le vsota delov; četudi še ne vemo prav dobro, kaj več in kako več. A zahteva po “holistični medicini” ne utegne biti nič drugega kot zahteva pacientov, da se pri zdravniku počutijo kot ljudje. Razmah in raznolikost alternativnih metod zdravljenja nam kažeta, da je v številnih primerih povsem vseeno, s kakšnimi metodami poskušamo ozdraviti pacienta, in s kakšnim uspehom – važno je, da v njem vzbujajo zaupanje. Če ga, smo pripravljeni verjeti v marsikaj – in tudi marsikaj spregledati. Medicina je nenazadnje aplikativna znanost in njenega uspeha ne merimo zgolj po stopnji razumevanja ustroja in delovanja telesa ter različnih bolezenskih stanj, ampak zlasti po sposobnosti prenosa tega razumevanja v učinkovito odpravljanje težav. Zato uspeh homeopatije in drugih alternativnih metod ne bi smel biti brez nauka za “uradno” medicino: temeljno zaupanje je pogosto nujni, včasih pa že tudi zadostni pogoj za uspešnost zdravljenja. In prav zato ga ne velja izgubiti, pa četudi to pomeni – pogoltniti nekaj vode.

Category: Beseda | Comments Off on Kam z vso to vodo? O homeopatiji in nekaterih z njo povezanih rečeh