January 15

“Država, to sem jaz”

Povečana občutljivost javnosti na korupcijo v najvišjih državnih institucijah je vsekakor pozitivna stvar. Kljub temu pa se zdi, da vsaj delno zakriva nek drug, sicer ne nepovezan pojav. Takole na oko bi si upal celo trditi, da korupcija v ožjem pomenu besede ni krivec za izginotje in izginevanje največjega dela javnega denarja, ki gre v prazno, ampak v tem pogledu kljub vsemu relativno “redek” pojav. Vsaj v smislu, ki se je trenutno razpasel v javnosti – da se torej bolj ali manj ozko definirana skupina posameznikov zaroti zlorabiti položaj in formalni okvir za osebno okoriščanje.

Precej bolj pogosto je klasično neracionalno trošenje sredstev, ki obsega vse od nepotrebnih delovnih mest in organizacijskih enot, zastarele informacijske tehnologije, nedomišljenih in nedokončanih projektov, pa vse do preplačevanja storitev in nenazadnje gole nesposobnosti. Če gre verjeti Marku Golobu, bivšemu direktorju AUKN, lahko dobršen del naraščajoče cene TEŠ 6 pripišemo političnim igricam in izsiljevanju – ne torej pranju denarja ali korupciji, ampak popolni nesposobnosti ključnih kadrov opravljati delo, za katerega so bili plačani. Kumulativni učinki Petrovega načela nas stanejo precej več kot pa namerne kraje državnega premoženja s kršenjem korupcijske zakonodaje. Koliko nas “stane” Bavčar na čelu Istrabenza, ali Gašpar Mišič na čelu Luke – četudi sta bila, kot večina drugih, imenovana v skladu z vsemi postopki; koliko Kučanovo omrežje in koliko Janševi krjavlji – zgolj s tem, da so, kjer so, namesto da bi namesto njih priložnost lahko dobil nekdo dejansko strokovno in ne zgolj politično kompetenten; koliko denarja gre v “nič” zaradi nenehnih rošad, medsebojnega metanja polen, kadrovskih prežitkov nekdanjih vlad in funkcionarjev, zlorab državnih institucij za partikularne politične interese; koliko za zadovoljstvo malega človeka ali “velikega” podjetnika, da je okoli prinesel državo, bodisi brez računa, bodisi z napihnjenim; koliko zaradi slehernega izmed nas, ki na (praktično, pa tudi simbolno) pregrešno dragih volitvah vedno znova omogočamo, da vse bolj nevzdržno stanje v državi popravljajo tisti, ki so nas vanj pripeljali?

Rešitve za težave slovenske družbe ne bomo našli (zgolj) v preganjanju koruptivnih praks. Problem žal tiči v tistem delu, ki bi mu sicer lahko rekli “sistemska korupcija”, a ne bi pomagalo, ker se v njej še vedno ne bi uspeli prepoznati; predvsem pa se kaže kot postopno odtekanje skupnih resursov v sistemu, ki je vse bolj parazitski in vse manj učinkovit. In k temu najbolj prispevamo sami, ko ne prevzamemo odgovornosti za lastna (ne)dejanja. Preganjamo zlikovce, ki v trgovinah kradejo svinčnike, sami pa se z njimi spotoma oskrbimo v službi. Marsikdo, ki se danes huduje nad razmerami v državi, to počne in sploh lahko počne na osnovi neprevprašanih “privilegijev”, ne da bi ob tem videl, kako prav njegov lastni položaj in ravnanje prispeva k stanju v družbi. Povejte uradniku, da ni prav, da vsake toliko odtuji kak kuli za delo od doma, ali še huje, povejte mu, da prav on nosi del krivde za stanje v državni upravi ali podjetju; povejte kramarju, da ni upravičen do miljonske nagrade, če pa mu v pogodbi piše drugače; povejte delavcu, ki je po desetletjih svoje horizontalne kariere uspešno zožil svoje delovne naloge na meje znosnega, da ne dela dobro ali da se mora naučiti česa novega; povejte spletnemu bojevniku, da je nestrpen, če pa zgolj “reče bobu bob” ali da ne ve o čem govori, kadar ne ve, o čem govori; povejte uspešnežu, da to ni zaradi neverjetne sposobnosti in povejte nadebudnemu podjetniku, da davki niso kraja. Ne boste prišli daleč. V človeški družbi, v kateri je občutek upravičenosti bistveno pogojen s tem, kar dejansko (že) imamo, je pač nujno, da bo glede tega, kaj komu pripada, prišlo do določenih nesporazumov. Med privilegijem in pravico ni jasne črte – še posebej, ko je treba kdaj komu vzeti, kar mu “gre”.

In v državi, s katero je nekaj tako zelo narobe, kot je z našo, odgovornosti pač ne bomo mogli preložiti na nekaj posameznikov, ki so se odločili prekoračiti mejo spodobnega. Najprej bomo morali odgovarjati sami, kot posamezniki in kot družba, in to na nekaj nadvse neprijetnih vprašanj, med drugim tudi in predvsem o tem, kaj hudiča sploh hočemo. Če se že ne moremo strinjati glede obsega države, se nemara lahko strinjamo vsaj glede tega, da morebiti bistveni problem pa vendar ni njena velikost, ampak učinkovitost. Država ni nič več kot formalizacija posameznikov in skupin, ki živijo na določenem prostoru – in je tu zato, da omogoča in vzpodbuja njihovo sobivanje. Če to lahko počne v skrčeni obliki, toliko bolje. Ne pa mešati diskurza o “tanjšanju države” in vsegliharske uravnilovke, ki jo praktično pomeni, s kakršno koli vizijo o prihodnosti Slovenije. Nasprotno, je najlažja pot iz politične zagate, ki poceni rešitvi za povrhu doda še priročnega grešnega kozla.

Kot slabo poslovanje podjetja težko obesimo na neučinkovite delavce, tako moramo tudi krivdo za naše nezadovoljstvo nad javno upravo iskati pri tistih, ki so njeno trenutno stanje dopustili in k njemu celo tvorno prispevali. Ko bentimo čez nesposobne in lene uradnike, bodisi na DURS, domači upravni enoti ali kje drugje, in svojo izkušnjo posplošujemo na vse, katerih eksistenca je povezana z “našim” denarjem, bi morali na odgovornost v resnici poklicati posameznike in skupine, ki so s postopnim nastavljanjem politično korektnih, sicer pa povsem nesposobnih ljudi, iz državnih institucij raje delali areno političnih obračunavanj kot pa funkcionalne in predvsem učinkovite servise. In se obenem vprašati, koliko in po čem naš lasten obstoj prispeva k boljši družbi, kje pa jo zavira; in ali ne bi bilo nemara bolje, da smo tiho. Z vsaj osnovnim razumevanjem koncepta osebne odgovornosti bo tudi vzpostavitev kriterijev, tako formalnih kot neformalnih, mnogo bolj enostavna – in učinkovita.

Oportunitetni stroški tavanja brez vsakršne vizije o tem, kje in kakšni želimo biti čez 10, kaj šele 20 in več let, so bistveno večji kot prihranek, ki ga obeta brezglavo rezanje po načelu vsem enako; sploh iz razloga, da “manjša država pomeni manj priložnosti za korupcijo”, kot zadnje čase teče argument. Medtem ko kvaliteta javnih šol pada pred njenimi očmi, se “družba znanja” prereka o tem, koliko učiteljev sploh potrebuje in ali naj ne bi država raje financirala tudi “privatnih” zavodov. Da o zdravstvu niti ne začenjamo. Pri čemer se ne najde praktično nihče, ki bi se bil pripravljen resno pogovarjati še o čem drugem, kot zgolj o višini zneska, ki naj ga določena institucija ali področje dobi. Bo manj šolstva rešilo težave šolstva? Bo manj denarja in ovir za zasebni sektor samo po sebi rešilo težave podjetništva? Ali drugače, bo manj države neposredno pomenilo boljšo državo, torej boljše okolje in razmere, v katerih kot skupnost živimo? Marsikje in v marsikaterem pogledu da in prav gotovo. Nikakor pa ne povsod in še zlasti ne, če je “velikost” države edino načelo, po katerem sodimo njeno učinkovitost, ne da bi videli, da jo v resnici sodimo po sebi.

“Država, to sem jaz.” Ti tudi.

Category: Beseda | Comments Off on “Država, to sem jaz”
August 28

Zakaj obstaja družba in ne raje nič? (vaja v prostem slogu)

Morda najbolj fascinatno vprašanje družbenih ved je hkrati najbolj banalno. V osnovi je enako vprašanju, s katerim se soočajo prav vse znanosti, v katerih se je kanil preizkusiti človek. Vzemimo fiziko, kemijo, biologijo ali katero drugo bolj ali manj specializirano disciplino, temeljno vprašanje ostaja enako: kako je mogoče, da iz mnoštva posameznih, razmeroma enostavnih delov (pa naj gre za podatomske delce, atome, aminokisline, molekule, organe v telesu ali posameznike v družbi) lahko nastane nekaj, kar deluje kot urejena celota – ki razen tega po zmožnosti močno presega kapacitete njenih delov in pogosto izkazuje lastnosti, ki jih v njih ni zaslediti niti v zametkih?  Kaj prisili atome, da delujejo skupaj in to na način, ki ga lahko s precejšnjo mero natačnosti napovemo in utelesimo v univerzalne zakone in enačbe; četudi je njihova kvantna realnost temeljno naključna? Kako lahko iz skupka nevronov, individualno sposobnih zgolj dveh osnovnih stanj, nastane nekaj z zmožnostjo ne samo prilagojenega odziva na dražljaje iz okolja, ampak celo iskanja odgovorov na največje skrivnosti vesolja in lastnega obstoja? Ali, kot se glasi sociološka verzija mikro-makro problema: kako je mogoč družbeni red, sestavljen iz mnoštva “predvidljivo iracionalnih” in nepredvidljivo racionalnih sebičnih posameznikov?

Kot vsako banalno vprašanje ima tudi to banalen odgovor: ljudje smo po naravi pač družbena bitja. Da bi lahko živel izven polisa – torej izven urejene, povezane in komplementarne družbene enote – bi moral, kot piše Aristotel, biti bodisi žival, bodisi bog, nikakor pa bi ne mogel biti človek. Človeku preprosto ni dano, da bi živel v divjini. Takšna razlaga je navidez seveda povsem logična, četudi bi bila le težko kaj manj pojasnjujoča. Poleg tega, da gre tavtologijo v najbolj šolski obliki (Človek živi v družbi, ker je pač družbeno bitje, torej bitje, ki živi v družbi; vzporednice s Kantovimi analitičnimi sodbami a priori tipa “krog je okrogel” se vsiljujejo kar same od sebe – znanost pa, kot je znano, apriornim sodbam ni najbolj naklonjena), kar kliče po normativni interpretaciji, kaj biti človek sploh pomeni. Človeškosti Grka antičnega polisa tako obstoj barbara, pa če še tako “plavolasega in mišičnega”, ne samo, da ni mogel postaviti pod vprašaj, ampak jo je še utrdil v veri, da je njen boj tudi boj civilizacije, reda, dobrega – boj človeka in človeštva proti živalski naravi, iz katere se poskušata izvleči. “Biti človek” (“to be human”) terja določeno pripoznanje, določeno stopnjo podobnosti, pa tudi recipročnosti; človek nenazadnje ni nekaj, kar se rodi, ampak kar postane – ko ga pripoznamo kot polnopravnega člana skupnosti. Otrok v tem smislu (še) ni človek, saj nima dostopa do vseh “človekovih” pravic in svoboščin, kot se ga tudi ne tičejo vse dolžnosti, ki jih sicer pričakujemo od polnopravnih članov skupnosti; po drugi strani pa jim v obliki vzgoje, izobraževanja in ostalih družbenih institutov namenjamo posebno pozornost, da bodo, ko pride čas, da to postanejo, pripravljeni. “Človek” je vzgojen.

In četudi je danes naša definicija človeka precej bolj ohlapna od tiste, ki so jo bili pripravljeni sprejeti Stari Grki v obrambi svojih domov, se nagnjenja, da o tem, kaj pomeni biti človek, sodimo po vsem drugem kot po anatomskih in bioloških značilnostih, še vedno nismo uspeli povsem otresti. Nenazadnje ni tako daleč za nami čas, ko so najbolj razvite in razsvetljene države hkrati glasno nasprotovale sužnjelastništvu in ga tudi same prakticirale, s prikladno ugotovitvijo, da – četudi so govorili, pisali in delali skratka vse, kar naj bi sicer počel “človek” – črnci pač (še) niso ljudje. In tudi danes so določene oblike norosti, psihopatoloških nagnjenj in individualnih ravnanj preprosto preveč družbeno destruktivne, da bi jih lahko tolerirali ali vsaj priznali. “Le kakšen človek mora to biti?” se sprašujemo za teroriste, naciste, komuniste, tajkune in brezvestne zaslužkarje, pedofile, posiljevalce, pri čemer v ozadju odzvanja: “Je to sploh še človek?”, vprašanje, ki si ga je ob silhueti Juda zastavil sam Adolf Hitler, nevedoč, da bo vprašanje kmalu postalo prva asociacija njegove lastne zgodovinske silhuete. Kaj mora človek imeti, da še (p)ostane človek?

Tu trčimo ob drugo večno vprašanje družbenih ved: kaj naravnega je družbeno pogojeno? Kaj v človeku je stvar (njegove) narave in kaj je zgolj družbena interpretacija, konstrukt? Vprašanje sicer že predpostavlja obstoj družbe in je torej sekundarnega značaja glede na vprašanje, ki muči nas; pa vendar se velja v prid konsistentnosti vprašati tudi glede “naravnosti” najbolj elementarnega dejstva – da ljudje živimo v družbi. Ali je naravno za človeka, da živi v družbi; ali pa je ta naravnost nemara nekaj družbeno pogojenega?

Ko rečemo, da človek po svoji naravi živi v družbi, pravzaprav anticipiramo obstoj  družbe v nečem, kar naj bi ji predhodilo; s čimer “narava” postane zgolj drugo ime za svoje lastno nasprotje. Tu lahko vidimo, kako hitro debata o naravi človeka postane debata o kuri in jajcu: če je človek vendar družbeno bitje, potem ni mogoče, da bi obstajal, ne da bi obstajala tudi družba. A tudi družba, ki je v končni fazi zgolj skupek posameznikov, ni mogla obstajati brez ljudi. Kdo je bil torej prvi?

Tu bi moralo postati že povsem očitno, kako nezadostna je razlaga o človeku kot družbenem bitju. Da, človek živi v družbi in že dolgo časa brez nje ne bi bil sposoben (pre)živeti, bržkone pa niti ne bi obstajal. A če ga to definira kot človeka, potem ga nujno definira zgolj v določeni družbi in s stališča te družbe; njegova “družbena narava” pa je zgolj narava, kot jo vidi in razume družba, katere del je. Družbeni red je potemtakem mogoč, ker je človek družbeno bitje, to pa je, ker živi v družbi, kjer mora spoštovati družbeni red. Družbeni red je mogoč, ker obstaja družbeni red. To očitno ne bo prava pot. Obstoja družbe ne moremo zvesti na nekaj, od česar naj bi se temeljno razlikovala. Družba naj bi bila po definiciji ravno tisto, kar nastopi kot nasprotje in zanikanje “narave”, kar pomeni bistven preskok glede na (svoje) “naravno” stanje. Če ljudje sploh imamo kaj takega, kot je “narava”, če torej smo v nekem smislu tudi naravna bitja, smo to le v toliko, kolikor nas ni mogoče reducirati na in pojasniti z družbenimi konvencijami in institucijami, katerim silom razmer sledimo.

Teoretiki družbene pogodbe so razmišljali o tem, kakšne vrste konsenz je potreben, da se prej neodvisni in zgolj zase odgovorni posamezniki prostovoljno odrečejo svoji naravni svobodi, se povežejo in torej tvorijo “družbo”. Koncept družbene pogodbe je seveda alegorija in ga zato ne gre razumeti dobesedno – a že to, da so misleci vsi po vrsti o formaciji družbe razmišljali kot o enkratnem dejanju, kot o kvalitativnem preskoku, kaže, da so se dobro zavedali dejstva, da je podrejanje družbenim pravilom in normam za sebičnega posameznika smiselno le, če ima od tega koristi; torej, če lahko enako pričakuje tudi od vseh ostalih članov skupnosti. Omejevanje individualne svobode v prid varnosti, učinkovitosti, preživetju. Problem družbene pogodbe je seveda v tem, da družbeni red, ki naj bi ga vzpostavljala, kot tudi skupni jezik, ki naj bi ga omogočala, že implicira. Da bi lahko prišlo do družbene pogodbe, morajo temeljne značilnosti tega, čemur običajno rečemo družba, že obstajati. Zato koncepta ne smemo jemati preveč dobesedno: teorija družbene pogodbe ne poskuša pojasniti, kako so se ljudje začeli povezovati med seboj – ampak zakaj.

Prav zato nam teorija lahko služi kot uporaben premislek. Implicira namreč, da je pred nastankom družbe moral obstajati čas, ko ljudje še nismo živeli kot družbena bitja, ampak kot neodvisni zasebniki. In četudi prehod iz enega stanja v drugo ni bil tako plastičen in skokovit, kot teorija nakazuje v svojem imenu (kot rečeno – pojasniti poskuša, da družbe obstajajo, ne pa kako točno so nastale), pa se je vendarle moral zgoditi. Družba ni nekaj, do česar bi človek lahko prišel “po naravni poti”, ampak je stvar racionalne odločitve, pri čemer je njegova narava in naravne pravice ravno nekaj, čemur se mora odreči. Družba je orodje za preživetje, in če kaj, potem je v našo naravo vpisana zgolj zmožnost rokovati z njim. In podobno kot iz dejstva, da ljudje imamo sposobnost razumskega mišljenja, ne sledi, da smo tudi razumska bitja, tudi o družbeni naravi človeka iz gole sposobnosti sobivanja ne moremo sklepati.

Če je torej človek družbeno bitje, je to zato, ker in v kolikor živi v družbi. S tem ne izvemo pravzaprav ničesar uporabnega, ne glede tega, kako je družbeni red v resnici mogoč, ne o tem kako človek pravzaprav obstaja v njem. Če poskušamo obstoj družbe reducirati na inherentno lastnost človeštva pravzaprav pademo nazaj v čas pred klofuto človekovi egocentričnosti, ki jo je zadala Darwinova teorija evolucije. Kot niso vsa jajca kurja, tudi niso vse oblike družbenega sobivanja “človeške”. Po drugi strani pa vsaka definicija “človeka” implicira poprejšen obstoj družbe, ki definira, kaj je še v skladu z njenimi kriteriji človeškosti in kaj ne več. Človek je enostavno bitje, živo bitje, če pleonazem pojasni kaj več, neodvisno od svojega obstoja v družbi; kako natanko in zakaj je postal družbeno bitje, pa je bolj stvar izgubljene zgodovine (vrst) kot pa biologije ali socialne psihologije.

Družboslovje je tu vendarle prisiljeno črpati nekaj temeljnih uvidov o pogojih in načinu obstoja vrst. Evolucija nas uči, da je živi svet, ko ga vidimo danes, tak zaradi serije uspešnih, a temeljno naključnih prilagoditev na kontingenco zunanjega okolja. Za vsako živalsko vrsto, ki jo lahko najdemo, je nekoč obstajala množica pogosto na las (perje ali lusko) podobnih, ki pa jim je do preživetja manjkala morda le ena prilagoditev, ki se je sčasoma izkazala za ključno. Prav tu leži problem vsakega poskusa teleološke interpretacije teorije evolucije: če so namreč okoliščine tiste, ki edine določajo uspešnost specifične mutacije, potem bi morale biti, da bi bila lahko evolucija zares usmerjena k vnaprej določenemu cilju (a.k.a. “intelligent design”), vnaprej determinirane tudi okoliščine. In če ne zdrav razum, ki je v tovrstnih sodbah resda bolj slab kriterij resnice, nam že elementarna spoznanja teorije kaosa jasno kažejo, da s to možnostjo ne gre izgubljati preveč časa in besed.

Ker prav to počnemo, na tem mestu strnimo poanto sklicevanja na razvoj vrst. Da sta obstoj človeka in družbene ureditve na videz tako nerazdružljivo povezana, je predvsem posledica dejstva, da je to edina oblika obstoja človeka, ki je bila sposobna preživeti skozi (deset in sto)tisočletja. Kot tudi številne druge živalske vrste tudi ljudje živimo v skupnosti, ki je edina bila zmožna preživeti zgodovino in ki se je sčasoma kodificirala in (zakaj pa ne) “razvila” v to, čemur rečemo družba. Kar pa v ničemer ne implicira, da je “družbenost” nekakšna evolucijska pridobitev, lastnost, ki jo je predstavniku vrste mogoče tudi ne imeti. Če kaj, so evolucijske prilagoditve specifične lastnosti, ki jo omogočajo – ne samo “opposeable thumbs”, ampak predvsem zadosti razviti spomin, razum, sposobnost prilagojenega odziva na dražljaje itd. – nikakor pa ne družba sama. Evolucije družbenih oblik preprosto ni mogoče reducirati na evolucijo vrst.

Če sledimo Tonniesevemu razlikovanju, je skupnost povezana enota posameznikov, ki jih držijo skupaj kolektivna čustva in vzajemne povezave, medtem ko je v družbah članstvo precej bolj instrumentalno in namenjeno lažjemu zasledovanju individualnih ciljev. Četudi distinkcija na videz sledi neki razvojni logiki od bolj intimnih zgodnjih sorodstvenih formacij, do modernih individualiziranih in segmentiranih družb, pa ne pojasni razmerja med obema “postajama”. Ne samo, da vsaka skupnost že implicira delitev vlog in funkcij, tudi njen edini namen je v zasledovanju ciljev posameznika, ne skupine – le da so bili ti cilji v zgodnjih rudimentarnih skupnostih tudi sami precej bolj rudimentarni. Namen družbe je preživetje posameznika. Vse skupnosti nosijo zametke družb – kot tudi vse družbe kažejo značilnosti skupnosti, saj bi brez močnih kolektivnih občutkov sploh ne bile mogoče. Razlogi, zaradi katerih so pripadniki primitivnih ljudstev živeli v skupnosti in ne raje sami, so enaki razlogom, zakaj ljudje sodelujemo v družbi in spoštujemo njena pravila tudi danes – preprosto nimamo izbire. Rodimo se kot člani skupnosti, kot člani skupnosti smo vzgojeni in kot taki nato tudi živimo. Ne, ker bi bili po naravi družbena bitja, ampak ker je v naši naravi, da se prilagodimo okoliščinam, v katerih se znajdemo, in ker imamo sposobnost to storiti. In med te okoliščine obstoja človeka že od samega začetka spadajo tudi vzajemni odnosi z drugimi pripadniki skupnosti; sprva manj, sčasoma vse bolj definirani in specializirani. Kdor se jim v zadostni meri ne prilagodi, ga družba tako ali drugače izloči. Družba je v resnici trdna natanko toliko, kolikor je trdno zaupanje njenih članov v njeno trdnost.

Ko je na prizorišče zgodovine stopil prvi predstavnik vrste homo sapiens sapiens, je narava poznala že mnogo oblik skupnosti, marsikatera od njih bi si po zgornjih kriterijih celo zaslužila naziv družba. Še več, tudi vrsta, katere nesrečna mutacija je bil, je že živela v primitivnih oblikah skupnosti; kot tudi predniki njegovih prednikov itn. Življenje v družbi/skupnosti preprosto ne more biti nekaj specifično človeškega, kot tudi ne nekaj, kar bi ga kakor koli definiralo. Je nekaj, kar je človek preprosto prevzel. In od trenutka, ko obstaja kot del skupnosti, postane družba narava človeka. Če smo povsem natančni, že po sami definiciji; pa ne, ker bi bil človek po naravi družbeno bitje, ampak ker je “po naravi” to postal. In če se torej ponovno vprašamo, kaj naravnega je družbeno posredovano, lahko nemara ponudimo bolj točen odgovor: vse. Celo vsaka možna definicija človeka in človečnosti, ki sega onkraj “razmeroma neporaščenega dvonogega sesalca”, je nujno družbeno pogojena. Vsako naravno dejstvo je dejstvo za nekoga. Interpretativni okvir pa je v primeru človeka intersubjektivno posredovan.

Iz tega izhaja tudi morda največja težava družbenih ved, celo večja kot pregovorna zmuzljivost njihovega predmeta, ki v temelju onemogoča vsakršno predikcijo. Ta težava je odsotnost lastnega jezika. Družboslovje je od samega začetka ujeto v (inter)subjektivnost naravnega jezika, v katerem znanstveni koncepti obstajajo poleg zdravega razuma, slovarskih definicij in njihovih individualnih interpretacij, ali bolje, različic. Rojstvo moderne znanosti sovpada z matematizacijo fizike, torej z oblikovanjem vzporednega formalnega diskurza, ki jo omogočal prenos in izmenjavo temeljnih konceptov brez nevarnosti, da bi jih kdo razumel po svoje. Uspeh znanosti ni v konsistenci njenih trditev, ampak v konsekventnosti njene metode. Znanost seveda ni zmožna pojasniti vsega – in najverjetneje tudi nikoli ne bo; a prav v tej (samo)omejitvi leži tudi njen uspeh. Sposobost predikcije je nerazdružljivo odvisna od sposobnosti natančne opredelitve predmeta, temeljnih konceptov in nenazadnje njihove formalizacije v jasen in nedvoumen jezik.

Družboslovje v tem smislu še čaka svojega Newtona. Medtem ko so naravoslovne znanosti vpričo silovite in večnivojske specializacije disciplin že zdavnaj izgubile stik z “realnim svetom” (pogosto tudi druga z drugo) in so v zadnjih desetletjih tudi same spoznale pomen poljudne znanosti – torej znanosti, prevedene nazaj v naravni jezik ljudi, je družboslovje nasprotno prej na točki, v kateri mora svoj predmet še odtrgati od samoumevnosti naravne govorice. V določenem smislu je družboslovje še vedno poljudna znanost – zato tudi toliko “spontanih družboslovcev”; medtem ko je na drugi strani povsem jasno, da brez specializirane izobrazbe in izkušenj izsledkov sodobnega naravoslovja ni mogoče niti razumeti, kaj šele komentirati.

Seveda drži, da je tako tudi zaradi narave samega predmeta. Ljudje pač niso le telesa z naborom bolj ali manj merljivih kvantitet, podvržena zgolj linearni volji zunanjih sil. Zmožnost prilagojenega odziva vpelje dinamično komponento, ob kateri tudi najbolj sofisticirani fizikalni modeli odpovedo. Pot in posledice jabolka, ki pade z drevesa, opišejo že najbolj elementarne enačbe. Posledice jabolka, ki pade na spečega Isaaca Newtona, se lahko vpišejo v večnost na najbolj neverjeten in nepredvidljiv način. Da je zgodba v resnici izmišljena, je morda najboljši primer tega.

A to kvečjemu pomeni, da je naloga družboslovja bistveno težja, ne pa tudi, da je njegovo izhodišče kakor koli drugačno od naravoslovnega. Znanstvena metoda je ali vsaj mora biti v temelju enaka, zaradi nepredvidljivosti predmeta pa še nekoliko bolj stroga. Prvi korak znanosti je vselej korak nazaj – od tega, kar že (mislimo, da) vemo, k zgolj tistemu, o čemer smo lahko gotovi, in to po ostrih formalnih in prenosljivih kriterijih. Pri predmetih, ki jih ni mogoče jasno definirati, to pomeni, da se mora znanstvena metoda najprej osredotočiti na manjše število bistvenih značilnosti, preden lahko spoznanja kumulativno oblikuje v teorije, ki bi karkoli pojasnjevale.

Precej bolj je narava lastnega predmeta za družboslovje problematična v nekem drugem smislu. Znanost nikdar ne obstaja v vakuumu. Celo matematika, najbolj čista in odmaknjena od vseh, je vezana na notranje sosledje idej, kot tudi in predvsem jezika, ki jih je sposoben oblikovati. Hipoteze v naravoslovju so vselej tudi odgovori na vprašanja konkretnega časa, kot jih je sposoben zastaviti, četudi teh vprašanj običajno ne občutimo neposredno. Družboslovje to umeščenost občuti precej bolj. Ne samo, da mora odgovarjati na vprašanja, ki mu jih zastavlja taista družba, ki jo mora opisovati – ta družba je tudi nekaj, v čemer družboslovje pravzaprav obstaja, kjer in kar živi sleherni izmed nas. In četudi, kot smo videli, družbeni red predpostavlja skupni interpretativni okvir in precejšnjo mero konsenza glede tega, kako stvari delujejo, pa je aplikacija tega okvira vselej stvar omejene individualne perspektive. Spoznanjem kvantne fizike navkljub, naravoslovje niti približno ni del narave na isti način, kot je družboslovje del družbe, in vloga subjektivne pozicije opazovalca v spoznavnem procesu je še precej manj samoumevna. Kjub temu pa je prvi korak sleherne znanosti, da se dvigne iz gozda pomenov in smislov, ki ga njenemu predmetu vsiljuje vsakdodnevno izkustvo.

Ko torej govorimo o človeku kot družbenemu bitju in iščemo razloge, da je kaj takega kot je družba sploh mogoče, ne moremo mimo dejstva, da je človek prav toliko produkt družbe, kot je tudi njen tvorni gradnik. Posameznik se rodi v že obstoječo mrežo družbenih vlog, funkcij in pomenov, ki jih mora najprej prevzeti, preden lahko na njih pusti svoj neizbrisen, četudi še tako neznaten pečat. Družba oblikuje posameznike po svoji podobi, ki nato oblikujejo nazaj družbo po svoji verziji njene podobe. Družba obstaja, ker obstaja v posameznikih, ki jo sestavljajo, ker je, četudi v včasih precej drugačni obliki, obstajala v predhodni generaciji, in ker bo, na način, ki ga ni mogoče napovedati vnaprej, lahko pa ga kljub temu bolj ali manj natančno pojasnimo retroaktivno, obstajala tudi v generacijah, ki sledijo. Ne glede na njihovo velikost in posledice, se vse družbene spremembe dogajajo inkrementalno, kot postopni odmiki od danega stanja, za katerimi v končni fazi vselej stojijo posamezniki.

Iz tega vzajemnega odnosa sledi vsaj dvoje. Prvič, ključ do razumevanja temeljnih družbenih procesov ni subjektivna raven posameznika, kot tudi ne objektivno posredovana družbena struktura – ampak leži natanko vmes med obema, v spletu intersubjektivnih razmerij, ki definirajo tako mesto posameznika, kot tudi strukturo in značilnosti “družbe”. In drugič, narava realnosti, ki jo poskuša pojasniti družboslovje, je izrazito nelinearnega značaja. Posledice posameznih dejanj so odvisne od kontingentne in zgolj po učinkih kolektivne reakcije mreže subjektov, ki jih dejanje tako ali drugače zadeva; pri čemer pa reakcije posameznih subjektov niso subjektivne (tj. prepuščene kaprici posameznika), temveč se oblikujejo intersubjektivno. Niso torej preprost odgovor na dražljaj, ampak vselej tudi nekakšen odgovor na odgovor, subjektivna interpretacija (pričakovane ter nato tudi dejanske) kolektivne reakcije. In če si družbo za hip zamislimo kot živo in nenehno osvežujočo se celoto tipiziranih in standardiziranih reakcij na nepreštevno množico različnih dražljajev iz posameznikovega okolja, šele dobro vidimo, kako kompleksno je vprašanje “Kako je mogoč družbeni red?” v resnici.

Ne pričakujmo enostavnega odgovora.

Category: Beseda, TOE | Comments Off on Zakaj obstaja družba in ne raje nič? (vaja v prostem slogu)
June 11

Še o alternativni medicini (izkušnja)

Med nedavnim pisanjem o homeopatiji sem se spomnil na moje pravzaprav edino srečanje z alternativnimi zdravilci, pa četudi sem bil tudi v njem zgolj posredno udeležen. Epizoda si vsekakor zasluži opis, nemara se kdaj izkaže za koristno. Zasebnosti na ljubo so izpuščene nekatere subjektivne okoliščine: navajamo zgolj dejstva, glede njihove resničnost pa imate (vse, kar na spletu v resnici imam) mojo besedo. cybertron

Marija se je na priporočilo odločila obiskati terapevta z bioresonanco. Pregled poteka z uporabo posebne naprave, s katero zdravilec opravi detajlne meritve na roki: od različnih (latentnih) bolezni, flore na površini kože, do splošnega stanja telesa in “frekvence njegovega energetskega polja”. Zdravilec pojasni, da lahko z napravo ne samo izmeri, s kakšno energetsko frekvenco vibrira telo pacienta, ampak morebitne anomalije tudi pozdravi, spravi “nazaj v tečaje”. Je celo tako natančna, da lahko pravilno napove mobilnega operaterja, ki ga pacient uporablja, saj deluje na specifični frekvenci (tega sicer ni storil, niti ne poskušal; četudi dodajmo, da takšna predikcija tudi brez pripomočkov ne bi bila posebej izjemna, glede na to, da sta bila tedaj v Sloveniji le dva operaterja, pripadniki Marijine generacije pa še danes praviloma uporabljajo kvečjemu enega, ve se, katerega). Kljub temu, da je rezultat analize Marija prejela šele kasneje, po elektronski pošti, je terapevt že samem pregledu pravilno prepoznal dve potencialni težavi, za kateri je Marija že vedela. Četudi se je v tem pogledu izkazal, pa velja poudariti, da diagnoza nima nobene zveze z napravo, ki jo je uporabljal na pregledu (kot rečeno, izvidov tudi sam še ni videl), ampak kot kaže temelji na nekih drugih veščinah (mimogrede, obe težavi, ki ju je naštel, sta v resnici tipični za Marijino starostno skupino in mu jih je, kot sama priznava, morebiti celo omenila ali vsaj nanju namignila med razgovorom). A preden dokončno zavržemo možnost, da naprava vendarle deluje, omenimo še, da ima poleg opisanega še eno sposobnost: odčita lahko vrste in količino različnih mikroorganizmov, ki sobivajo na naši koži. Tudi te rezultate je Marija prejela kasneje po elektronski pošti, že na pregledu pa ji je zdravilec opisal in priporočil tudi nadaljnjo terapijo v primeru slabih izidov, ki so po njegovih besedah glede na opisane simptome pravzaprav pričakovani.

Analiza flore na koži je v resnici predvsem analiza prisotnosti kandid, roda gliv kvasovk, kateremu alternativna medicina posveča vedno več pozornosti in v njem vse pogosteje odkriva vzrok raznovrstnih bolezenskih stanj. Kandido opisuje kot nekaj, česar uradna medicina ne priznava in pred čemer si raje zatiska oči, četudi je lahko vzrok številnih nepojasnjenih in navidezno neozdravljivih tegob, med drugim migren, prebavnih težav, utrujenosti, težav s prostato, vnetij in slabega počutja nasploh ter celo impotenco. Kar sicer ne drži povsem: uradna medicina kandido dobro pozna in kot vzrok omenja v več kontekstih, ki pa so vsi po vrsti precej bolj manifestnega značaja in kažejo simptome, ki jih niti v najboljšem slučaju ne moremo opisati kot psihosomatske ali vsaj “nepojasnjene”.

Kakor koli že, stališče alternativne medicine je, da je prisotnost določenih vrst kandide v prevelikih količinah lahko vzrok številnih patoloških stanj in nihanj v organizmu (za razliko od uradne, ki trdi, da je prisotnost kandide razen v zares izjemnih in zelo očitnih slučajih nekaj povsem naravnega in neškodljivega ter da imamo bolj kot z porastom nenormalnega razraščanja kandide opravka z nenormalnim porastom strahu pred njo). Poznamo več sto različnih vrst kandide, od katerih je za približno 40 znano, da so lahko povzročiteljice infekcij. Kljub temu je dobrih 90% vseh težav povezanih z eno izmed 8 vrst kandide, če jih naštejemo: Candida albicans (85% primerov), Candida glabrata, Candida tropicalis, Candida parapsilosis, Candida krusei, Candida guilliermondii, Candida lusitaniae in Candida kefyr.

Analiza, ki jo je prejela Marija po elektronski pošti sicer (kot rečeno, pričakovano) navaja kandido kot vzrok oziroma problem, a med 13 najdenimi vrstami ni nobene od zgoraj naštetih. Vse vrste kandid, ki jih je naprava zasledila, spadajo med nadvse redke: med njimi so celo takšne, ki jih je (tako literatura) najti samo v vrsti divjih jagod na Japonskem, v nekaterih redkih vrstah rib ipd. – v ničemer torej, kar bi lahko tudi po naključju kdajkoli zatavalo na Marijin jedilnik. Bodisi je napaka v napravi sami, bodisi poslani rezultati nimajo veze s pregledom in so bili pripravljeni po nekem drugem ključu –  očitno je, da so izvidi povsem arbitrarni in da o kakršni koli meritvi pravzaprav niti ne moremo govoriti. Na to nevarno namiguje tudi datum izpisa analize v nogi spodaj, ki kaže, da je nastala 7 let pred Marijinim pregledom. Bodisi je naprava tam samo za okras in učinek, bodisi je za okras in učinek zgolj diagnoza kandide (ki zadnja leta dobiva na omembah, popularnosti in posledično strahu), naslonjena na avtoriteto sofisticirane tehnologije, ki je sicer namenjena povsem drugim stvarem (frekvencam nemara), da bi tako iztisnili še nekaj dodatnih evrov iz prestrašene Marije.

Če torej ne meri prisotnosti kandide, kaj torej sploh počne; in za kakšno napravo pravzaprav gre? Na lastne oči je nisem videl, po kratki raziskavi pa smo jo prepoznali kot CyberTrone. Gre vsekakor za spoštovanja vredno tehnološko čudo: CyberTrone odčita ultra-fine vibracije energetskega polja ter pozdravi morebitne motnje z oddajanjem nasprotnih vibracij; kot pravi opis, pa naprava anomalij niti ne “zdravi” v pravem pomenu besede, temveč zgolj stimulira naravne regenerativne procese, kjer je to potrebno. Kot zatrjuje kar sam proizvajalec, obljube niso tako lažno skromne po lastni želji, temveč so jih bili prisijeni omiliti zavoljo določenih “medico-legal” razlogov; med katere bržkone spada tudi razsodba o umiku vseh oglasov in neresničnih trditev o napravi v Avstraliji, ki ugotavlja, da prozvajalec AussiMedprovided no evidence at all in support of the claims made about the advertised product. The Panel was satisfied that the advertisement contained a very large number of claims that had not been verified, were likely to arouse unwarranted and unrealistic expectations, and were misleading….These included all of the claims that the advertised device had therapeutic benefits, benefits for the immune system, could be used to treat, manage, or prevent diseases or disorders, or could diagnose ailments, conditions, or aspects of an individual’s health.”

2010-06-024 Cybertrone
Oglas iz časa pred “medico-legal” težavami

V resnici je občudovanja vredno, kako spretno se zna alternativna medicina nasloniti na diskurz sodobne znanosti: četudi to, kar počne, z njo nima prav nobene zveze. “Znanost je v zadnjih desetletjih na področju biokibernetike močno napredovala,” zatrjuje spletna stran našega zdravilca. Ker je metoda alternativne medicine v temelju transferna ter kot taka odvisna od legitimacije, zaupanja, in ker (splošnemu nezadovoljstvu nad zdravstvenim sistemom in uradno medicino navkljub) vse manj ljudi verjame v golo magijo, je bil nenaden obrat k tradicionalnemu sovražniku pravzaprav neizbežen. Kar je resda svojevrsten poklon uspehu znanstvene metode: “imitation is” – nenazadnje – “the sincerest form of flattery”: vseeno pa diskurz, ki utemeljuje zmožnosti CyberTrona, precej bolj spominja na parodijo znanstvenega. Tehnične specifikacije so polne popolnih nesmislov (“Scalar technology”) in pseudoznanstvenih trditev (“Quantum Response Technology”), ki imajo s sodobnimi znanstvenimi izsledki skupnega zgolj to, da se nanje sklicujejo. Tehnologija, na kateri naj bi naprava temeljila, ne obstaja, je čisti in popoln nesmisel. Varno lahko torej rečemo, da CyberTrone v resnici ne počne ničesar. Je sam sebi namen. Četudi zgolj “stimulira naravne regenerativne procese”, tega ne počne z ničemer drugim kot izključno s svojo prisotnostjo. Ne deluje, zgolj je. In je zgolj placebo, signal (ali izgovor, če hočete) organizmu pacienta, da je skrajni čas, da se pozdravi.

Marija je po premisleku signal vzela drugače – kot skrajni čas in izgovor, da pride k zdravi pameti in zdravilca pošlje po svoji poti. Kakšen nauk boste od epizode odnesli sami, pa prepuščam vaši presoji. Če ste še vedno mnenja, da tudi vaše frekvenve potrebujejo homologizacijo, imate najverjetneje prav in vam priporočam obisk Holističnega centra Vita Nova.

Category: Beseda | Comments Off on Še o alternativni medicini (izkušnja)
May 10

Kam z vso to vodo? O homeopatiji in nekaterih z njo povezanih rečeh

ff_placebo_effect_f

Bodimo jasni že od samega začetka: homeopatija seveda ne deluje. Trditvam praktikantov in pričevanjem domnevnih ozdravljencev navkljub, zaenkrat ne obstaja niti en sam dokaz o obstoju realnih zdravilnih učinkov, ki bi jih bilo mogoče pripisati specifikam homeopatske metode oziroma prakse. Ponovimo: niti enega samcatega dokaza ni, da bi homeopatija kot taka koga že ali sploh lahko ozdravila. Homeopatija ne deluje.

Vseeno pa težko spregledamo dejstvo, da homeopatija na nek način pa vendarle deluje. V nekaterih primerih, v določenih okoliščinah, pod specifičnimi pogoji, kakorkoli že; poštenosti v prid ji je potrebno priznati, da ima svoje uspehe. Kar je, povsem iskreno, za prakso zdravljenja z navadno vodo že samo po sebi precej fascinantno; in še toliko bolj, ker te uspehe srečamo tudi v primerih, ko je uradna biomedicina odpovedala, kar koli že to v praksi pomeni.

Da in zakaj je tako, seveda že dolgo ni nobena skrivnost. Moč placebo efekta je splošno znano, četudi še ne dovolj raziskano dejstvo in se pogosto kaže na še precej bolj dramatične in nasploh neverjetne načine (denimo pričevanja vojakov v Vietnamu, kako so, ko je zmanjkalo morfija, tega nadomestili z (navadno, brez spomina) vodo, in ranjenci, misleč, da so prejeli narkotik, niso čutili nobenih bolečin – celo pri tako mesarskih posegih, kot je bila amputacija noge na terenu). In četudi je priznati in priznavati, da se je telo ob pravilni možganski stimulaciji v določenih primerih sposobno pozdraviti samo, nekaj povsem drugega kot pa verjeti v zdravilno moč vode, pa se je homeopatija dokazala kot praksa, ki je sposobna producirati pozitivne učinke placeba, ki mestoma (četudi redko, pa vendarle) presegajo učinke praks biomedicine. Seveda ne vselej in povsod in jasno še zdaleč ne z uspehom, ki bi upravičil samozavest in obljube homeopatov, pa vendar je že golo dejstvo, da je nekatere “bolezni” mogoče pozdraviti z navadno vodo, raje kot pa z običajno precej dražjimi in nelagodnimi metodami, dovolj, da bi morala uradna medicina homeopatijo jemati vsaj kanček bolj resno.

V zadnjih letih smo priča vse večjemu ali vsaj vse glasnejšemu nezaupanju v uradno biomedicino. Zdravniki zgolj predpisujejo tablete; ne posvetijo se človeku kot zaključenemu bitju, ki je več kot le vsota posameznih organov; čakalne vrste so dolge, pregledi kratki; in ko se kaj zakomplicira, preprosto skomignejo z rameni in te pošljejo drugam. Od prakse, ki je v veliki meri odvisna od na transfernem razmerju temelječega zaupanja pacienta v predpostavljeno avtoriteto, seveda pričakujemo več. Kako naj jim ob vsem tem sploh še zaupamo? Razen tega je, kot povsod drugod, tudi tu vse več posameznikov, ki so v tesnobi ljudi našli svojo priložnost in ki se jih ni sram trditi, da natanko vedo, zakaj je tako. Teorije o farmacevtskih lobijih, podkupljenih zdravnikih, strupenih cepivih in tisti večni “v svetu pa vendarle mora biti več, kot zgolj to, kar je videti na prvi pogled (in jaz sem med redkimi, ki to vidijo (četudi ne vidimo, kaj))”, se od tod ponujajo kar sami od sebe. In vse to nemara zgolj zato, ker se, ko smo bolni – in vse več “boleznim” danes botruje stres in so torej psihosomatskega značaja – pač neradi svaljkamo po čakalnicah in nam je vsaka taka izkušnja že a priori neprijetna; podobno kot velja za naše izkušnje z državno birokracijo, ki nam je vselej, po definiciji, odveč (nasprotno je obisk obljub polnega alternativnega zdravilca precej bolj pozitivno in afirmativno dejanje: človek se odloči, da gre, ne ker mora, ampak, ker tako želi).

Ta izguba zaupanja je za zdravnike nadvse zoprna reč. Še nedavno nazaj so med vrsticami jasno priznali, da je za uspeh medicine ključna skoraj šamanska pozicija avtoritete, ki jo zdravnikom že tradicionalno podeljuje naziv doktor. Ko so jim pred časom pravico do tega poimenovanja želeli vzeti, saj da v resnici sploh niso doktorji znanosti, so glasno protestirali, da doktor za njih sploh ni znanstveni naziv, ampak predvsem simbol avtoritete, vednosti; pacienti pač veliko laže zaupajo doktorju, kot pa univerzitetnemu diplomirancu, pa čeprav gre za isto osebo (nenazadnje je naziv, vse, kar o njem vemo; njegovega zida pač ne krasijo navdušena pričevanja ozdravljenih Argetinih mam, kot je to v navadi pri alternativnih zdravilcih). Epizoda (opisuje jo Žižek v Jezik, ideologija, Slovenci, če spomin ne vara) je svojevrstno priznanje, da gre tudi v uradni medicini vsaj del uspeha pripisati učinkom placeba. Človek, ki verjame, da doktor ve, kaj dela, da bo vsak hip ozdravljen, običajno ozdravi precej hitreje kot človek, ki te vere nima. Ironija pa je, da bolj kot bo razširjeno nezaupanje v uradno medicino, bolj bo njen uspeh odvisen izključno od uspeha biomedicine in manj uspešna torej bo. In četudi se njen dejanski uspeh ne bo kaj dosti zmanjšal, se nesorazmernemu porastu nezadovoljstva ne bo mogla izogniti. In nezadovoljstvo nad “uradno” medicino je edini razlog za uspeh šaralatanov in zaslužkarjev z enostavnimi rešitvami.

Kaj s povedanim? Človek je seveda več kot le vsota delov; četudi še ne vemo prav dobro, kaj več in kako več. A zahteva po “holistični medicini” ne utegne biti nič drugega kot zahteva pacientov, da se pri zdravniku počutijo kot ljudje. Razmah in raznolikost alternativnih metod zdravljenja nam kažeta, da je v številnih primerih povsem vseeno, s kakšnimi metodami poskušamo ozdraviti pacienta, in s kakšnim uspehom – važno je, da v njem vzbujajo zaupanje. Če ga, smo pripravljeni verjeti v marsikaj – in tudi marsikaj spregledati. Medicina je nenazadnje aplikativna znanost in njenega uspeha ne merimo zgolj po stopnji razumevanja ustroja in delovanja telesa ter različnih bolezenskih stanj, ampak zlasti po sposobnosti prenosa tega razumevanja v učinkovito odpravljanje težav. Zato uspeh homeopatije in drugih alternativnih metod ne bi smel biti brez nauka za “uradno” medicino: temeljno zaupanje je pogosto nujni, včasih pa že tudi zadostni pogoj za uspešnost zdravljenja. In prav zato ga ne velja izgubiti, pa četudi to pomeni – pogoltniti nekaj vode.

Category: Beseda | Comments Off on Kam z vso to vodo? O homeopatiji in nekaterih z njo povezanih rečeh
April 4

II. The Whole World

Svet, ki ne posveča pozornosti umetnosti, ni nič posebno novega. Še več, pogosto je prav ta neodnos tisti, ki daje umetnosti zagon in tudi smisel. Toda kako je mogoče, da se stik sveta z umetnostjo prekine do te mere, da slednja izgubi povratni vpliv ne samo na svoj objekt, temveč tudi na realnost, v kateri ustvarja? Ali takšna umetnost sploh še lahko obstaja – ali bolje, je to potem sploh še lahko umetnost?
Francoski filozof Alain Badiou je nekje zapisal, da je umetnost utelešenje nepreštevne neskončnosti sveta: poskus končne materializacije nečesa, kar je kot tako neskončno (da je tudi končnost lahko neskončna, nam najbolje pokaže Kochova snežinka). In morda je na umetnost treba gledati “z vidika večnosti”. Poleg očitnega, zdravorazumskega, namreč obstaja tudi drugo branje Creedove formule.
Kochova snežinka
The Whole World + The Work = The Whole World
Na prvi pogled je rešitev enačbe očitna in izhaja iz najelementarnejših aksiomov seštevanja: če določenemu številu a prištejemo neko drugo število b in se vrednost a ne spremeni, potem je vrednost b enaka nič. Ali preprosteje: (a + b = a)  => b = 0. Vrednost umetniškega dela, ki ne prispeva k vrednosti sveta, v katerem je nastalo, ki nima vpliva na svoje okolje, ne more biti drugega kot nič. Osnovnim zakonitostim forme je težko oporekati – s formalnega vidika pa celo povsem nemogoče. Obrnimo se torej na samo vsebino. Ali je zgornji aksiom veljaven neodvisno od vrednosti spremenljivk? Ne: velja namreč samo v primeru, da se pri izbiri spremenljivk omejimo na končna števila. V kolikor pa sprejmemo (ali vsaj predpostavimo), da je gradnikov, ki tvorijo realnost, pravzaprav neskončno mnogo in da njih mnoštva torej ni mogoče (re)prezentirati z nobeno končno množico, se Creedova formula iz izreka o ničnosti umetnosti pretvori v trditev o brezmejnosti sveta.
Namenimo še trenutek matematičnim temeljem tovrstnega razmišljanja: George Cantor je z nekaj danes znamenitimi izpeljavami (ki jih nekoliko bolj plastično povzemajo razni miselni eksperimenti, kot je denimo tisti o Hilbertovemu hotelu) prvi konceptualiziral nenavadno lastnost nekončnih mnnožic, da se namreč njihova moč (tj. število elementov) ne spremeni, četudi jim prištejemo poljubno število novih elementov. ∞ + a = ∞, neodvisno od vrednosti a. To seveda ne pomeni, da je neskončnost že v izhodišču vseobsegajoča: množica lihih števil je števno neskončna, čeprav ne vsebuje »polovice« naravnih števil – toda njena moč se ne bo spremenila, ne glede na to, koliko sodih števih ji pridodamo. Še več, moč neskončne množice se ne spremeni niti v primeru, da ji prištejemo neskončno mnogo novih elementov. Množica naravnih števil je sestavljena iz množice sodih in množice lihih števil, kljub temu pa je kardinalno število pri vseh treh množicah enako (alef nič). Unija števne neskončne množice s končno tako ne prispeva k številu njenih elementov, povečuje pa (če se smemo tako izraziti) njeno zveznost. Karkoli torej (umetniško) delo, oziroma kar vsaka oblika produkcije nasploh (ne pozabimo, Creed uporabi besedo The Work), prispeva svetu, to v njem kot celoti ni neposredno zabeleženo; kljub temu pa, četudi neopazno, prispeva k zveznosti diskretne neskončnosti sveta, če uporabimo matematični besednjak. Ker neskončnost ni število, temveč koncept, postulat, je, če smo povsem natančni, že razmišljanje v terminih števil/vrednosti v osnovi napačno. Množica lihih števil in množica lihih števil, ki ji dodamo poljubno sodo število, imata sicer enako moč, vendar to nista več isti množici. Proces produkcije tako ne spreminja kvantitativne vrednosti sveta, spreminja pa njegovo (kvalitativno, če hočete) identiteto.
http://www.justinmullins.com/alephone.htm
Vir: http://www.justinmullins.com/alephone.htm
Kakšna je torej v tej zastavitvi vloga umetnosti?  Morda nam njeno jo vsaj posredno začrta nek drug Creedov citat, odgovor na vprašanje, katero črto, ravno ali ukrivljeno, bi izbral: »…hm…ne bi izbral…če pa bi že moral…(se nasmeje)…potem…morda ukrivljeno, ker prinaša več različnih smeri…ne! ravno – ker je enostavnejša in bolj neposredna…« Morda je umetnikova negotovost primerno vodilo umetnosti v 21. stoletju: ostati preprosta in neposredna, hkrati pa neomejena v svojih sredstvih, usmeritvi in objektu, kot je neomejen svet, ki ga/jo ustvarja. Najkrajša ne-ravna črta med dvema točkama – morda je to tisto, kar ostane.
Category: Beseda | Comments Off on II. The Whole World