February 20

V iskanju izgubljenega ravnotežja

Projekt uravnoteževanja Slovenije je star vsaj toliko, kolikor je stara Slovenija. Od zgodnjih izjav Janeza Janše, da je treba celotno slovensko družbo prestaviti bolj v desno, mimo večnih debat o pristranskosti medijev, političnem kadrovanju in menjavi volilnega sistema, pa do zadnjih teoretskih izvajanj ministra Turka o moralni neuravnoteženosti slovenskega nacionalnega karakterja, ki da je pripeljala v obstoječo krizo vrednot, kot tudi bolj ali manj eksplicitnih pozivov državnih funkcionarjev trenutne vlade k gradnji vzporednih izobraževalnih, kadrovskih in medijskih struktur, saj da obstoječe ne odslikavajo vseh aspektov Slovenstva, je uravnoteževanje v političnem imaginariju desnice nastopalo kot nekakšno nadaljevanje osamosvojitvene zgodbe z drugimi sredstvi. Druga republika je tisti “še en napor”, preden bomo Slovenci tudi zares postali republikanci, preden bo jeziček na družbeni tehtnici, ki zdaj nevarno visi v levo, poravnan. Tudi v tem smislu predstavlja zadnjo in nemara najvišjo razvojno stopnjo ideje o uravnoteženi Sloveniji. “Prva republika je dosegla svoje meje”, kot jih je svojčas dosegla že tista pred njo, zato je naposled napočil trenutek, da se na novo definiramo kot skupnost. Le da tokrat ne spontano, kar se je izkazalo za napačno pot, ampak smo v to prisiljeni, kot odgovor na paralizirajočo krizo gospodarstva, politike, in kar je najbolj pomembno, krizo vrednot, ki jo uteleša spontana ideologija protestnikov, prežitek prve republike, ki tudi sama ni nič več kot le prežitek – nekaj, kar vztraja, četudi se je kontekst, ki mu je podeljeval smisel, že zdavnaj spremenil. In “še en napor” je nekaj, v kar se je treba prisiliti. “Prisiliti biti svoboden,” bi nemara rekel Jean-Janša Rousseau.

A če ima prisila na ravni posameznika morda še nek smisel ali vsaj upanje uspeha, pa so pri celotni družbi stvari nekoliko bolj zakomplicirane. Eno je gradnja vzporednih struktur z lastno in ločeno ideologijo ter lastnim in ločenim občinstvom – nekaj povsem drugega pa je “prestaviti celotno družbo” kamor koli pač. Četudi vzpostavitev lastnega ideološkega aparata slovenski desnici lahko poveča politično, pa tudi družbeno težo (torej prostor v nekem smislu vendarle uravnoteži), pa ostaja dejstvo, da brez širokega družbeno-političnega konsenza takšna prisilna preslikava lahko “premakne” zgolj desnico samo, s tem pa prinese samo še večjo polarizacijo že tako razdeljenega volilnega telesa. Kot tudi ljudstva. Druga republika je razrešitev kulturnega boja kot njegovo utelešenje – in v tem smislu “mokra želja” slovenske politike, čista nebesa po večstoletnem trpljenju v vicah: je stanje, v katerem je enako dobro biti “naš” ali “njihov”, v katerem so poleg “njihovih” stališč enako upravičena tudi “naša”, ne glede na to, katera utegnejo biti pravilna. Potreba po uravnoteževanju se namreč pojavi vselej, ko bodisi mediji, (levi) intelektualci ali civilna družba pretirano opozarjajo na “naše” napake: problem seveda niso “naše” napake, ampak dejstvo, da mediji pretirano opozarjajo na njih. Če bi tako zagreto pod prste gledali tudi “njihovim”, se naše napake sploh ne bi zdele vredne omembe. Največja napaka je, da vsem napakam ne priznavamo enake legitimnosti.

Upravičeno gre torej sumiti, da bo Druga republika, če do nje pridemo, republika napak. Napak in napačnih interpretacij, ki bodo na njih opozarjale. To, kar bo za eno stran napačno, bo za drugo stran lepo in prav, in ravno to bo znak, da je vse v najlepšem redu. Če prav pomislimo, je tako tudi povsem logično in naravno. Kot je dokazal že superministrov Haidt, smo si levičarji in desničarji že po naši moralni esenci preveč različni, da bi lahko razumeli, kaj motivira dejanja nasprotne strani. Zakaj bi to torej sploh poskušali in tvegali nepotrebne nesporazume? Če pa že, bo imela pri tem vsekakor več uspeha desnica, ki je moralno bolj vseobsegajoča in torej sicer “razume” stališča levice, a se zaveda, da poleg tega obstaja “še nekaj več”. Kaj nekaj več, ni tako važno; če odgovora ne poznate že, ga najverjetneje niti ne bi razumeli, kot tudi ne bi razumeli, zakaj je to sploh Dobro. Važno je, da svet merimo z različnimi vatli: kar je za nekoga nemoralno, je prav lahko neka druga oblika morale, ki je prvi ni sposoben razumeti. S perspektive levice je tehtnica morda enakomerno obtežena in v ravnovesju; a že obstoj desnice nam jasno kaže, da je tako zgolj zaradi zornega kota, perspektive, zaradi katere levica sicer visečo sliko vidi kot ravno. Uravnoteževanje je v tem smislu ukrep, ki bo sliko poravnal tako, da bo za obe strani enako naravnost, torej enako postrani. Da bi bila slika tudi v resnici že uravnotežena, njeno navidezno visenje, na katerega opozarja desnica, pa posledica taiste paralakse, ki je očitana nasprotni strani, ni strahu. Super-teorija relativnosti nas namreč uči, da ni nobena referenčna točka tudi preferenčna. Zakoni vesolja veljajo za pozicijo, s katere jih motrimo. Uravnoteženost “na sebi” sploh ne obstaja, ampak je funkcija perspektive. In iz “naše” perspektive stvari izgledajo hudo postrani.

Prav zato je večinski volilni sistem ključen za učinkovito Drugo republiko. Proporcionalni sistem zahteva iskanje konsenza med skupinami, ki so v najbolj temeljnih karakteristikah tako zelo različne, da je ves proces dolgotrajen, naporen in – kot lahko vidimo – največkrat zaman. Razen tega preprosto ni pravično, da bi morali žrtvovati svojo vrojeno privzgojeno bit družbi, ki je ni sposobna razumeti, v iskanju kompromisov, ki ne koristijo nikomur. Večinski volilni sistem bi tako kar v dveh smislih izkristaliziral našo naravno družbeno podstat: po eni strani bi odpravil z nesorazmernim vplivom manjših političnih strank, ki preprečuje, da bi sprevideli, da sta resnici (zgolj) dve; hkrati pa bi periodično menjavanje na mestu oblasti zagotovilo, da obe interpretaciji prideta na svoj račun, in to v čisti, neokrnjeni obliki. Ali, če pustimo besedo predsedniškemu (kandidatu) Milanu Zveru: “Demokracija namreč pozna tekmovanje, rivalstvo in tekmujoče koncepte. Ko eden izmed konceptov zmaga, ta postane obči interes.”

Žal pa, kot se v teh rečeh tako rado zgodi, enakomerno obtežena tehtnica ni edina tekmujoča interpretacija mehanskega ravnovesja.

Category: Beseda | Comments Off on V iskanju izgubljenega ravnotežja