January 15

“Država, to sem jaz”

Povečana občutljivost javnosti na korupcijo v najvišjih državnih institucijah je vsekakor pozitivna stvar. Kljub temu pa se zdi, da vsaj delno zakriva nek drug, sicer ne nepovezan pojav. Takole na oko bi si upal celo trditi, da korupcija v ožjem pomenu besede ni krivec za izginotje in izginevanje največjega dela javnega denarja, ki gre v prazno, ampak v tem pogledu kljub vsemu relativno “redek” pojav. Vsaj v smislu, ki se je trenutno razpasel v javnosti – da se torej bolj ali manj ozko definirana skupina posameznikov zaroti zlorabiti položaj in formalni okvir za osebno okoriščanje.

Precej bolj pogosto je klasično neracionalno trošenje sredstev, ki obsega vse od nepotrebnih delovnih mest in organizacijskih enot, zastarele informacijske tehnologije, nedomišljenih in nedokončanih projektov, pa vse do preplačevanja storitev in nenazadnje gole nesposobnosti. Če gre verjeti Marku Golobu, bivšemu direktorju AUKN, lahko dobršen del naraščajoče cene TEŠ 6 pripišemo političnim igricam in izsiljevanju – ne torej pranju denarja ali korupciji, ampak popolni nesposobnosti ključnih kadrov opravljati delo, za katerega so bili plačani. Kumulativni učinki Petrovega načela nas stanejo precej več kot pa namerne kraje državnega premoženja s kršenjem korupcijske zakonodaje. Koliko nas “stane” Bavčar na čelu Istrabenza, ali Gašpar Mišič na čelu Luke – četudi sta bila, kot večina drugih, imenovana v skladu z vsemi postopki; koliko Kučanovo omrežje in koliko Janševi krjavlji – zgolj s tem, da so, kjer so, namesto da bi namesto njih priložnost lahko dobil nekdo dejansko strokovno in ne zgolj politično kompetenten; koliko denarja gre v “nič” zaradi nenehnih rošad, medsebojnega metanja polen, kadrovskih prežitkov nekdanjih vlad in funkcionarjev, zlorab državnih institucij za partikularne politične interese; koliko za zadovoljstvo malega človeka ali “velikega” podjetnika, da je okoli prinesel državo, bodisi brez računa, bodisi z napihnjenim; koliko zaradi slehernega izmed nas, ki na (praktično, pa tudi simbolno) pregrešno dragih volitvah vedno znova omogočamo, da vse bolj nevzdržno stanje v državi popravljajo tisti, ki so nas vanj pripeljali?

Rešitve za težave slovenske družbe ne bomo našli (zgolj) v preganjanju koruptivnih praks. Problem žal tiči v tistem delu, ki bi mu sicer lahko rekli “sistemska korupcija”, a ne bi pomagalo, ker se v njej še vedno ne bi uspeli prepoznati; predvsem pa se kaže kot postopno odtekanje skupnih resursov v sistemu, ki je vse bolj parazitski in vse manj učinkovit. In k temu najbolj prispevamo sami, ko ne prevzamemo odgovornosti za lastna (ne)dejanja. Preganjamo zlikovce, ki v trgovinah kradejo svinčnike, sami pa se z njimi spotoma oskrbimo v službi. Marsikdo, ki se danes huduje nad razmerami v državi, to počne in sploh lahko počne na osnovi neprevprašanih “privilegijev”, ne da bi ob tem videl, kako prav njegov lastni položaj in ravnanje prispeva k stanju v družbi. Povejte uradniku, da ni prav, da vsake toliko odtuji kak kuli za delo od doma, ali še huje, povejte mu, da prav on nosi del krivde za stanje v državni upravi ali podjetju; povejte kramarju, da ni upravičen do miljonske nagrade, če pa mu v pogodbi piše drugače; povejte delavcu, ki je po desetletjih svoje horizontalne kariere uspešno zožil svoje delovne naloge na meje znosnega, da ne dela dobro ali da se mora naučiti česa novega; povejte spletnemu bojevniku, da je nestrpen, če pa zgolj “reče bobu bob” ali da ne ve o čem govori, kadar ne ve, o čem govori; povejte uspešnežu, da to ni zaradi neverjetne sposobnosti in povejte nadebudnemu podjetniku, da davki niso kraja. Ne boste prišli daleč. V človeški družbi, v kateri je občutek upravičenosti bistveno pogojen s tem, kar dejansko (že) imamo, je pač nujno, da bo glede tega, kaj komu pripada, prišlo do določenih nesporazumov. Med privilegijem in pravico ni jasne črte – še posebej, ko je treba kdaj komu vzeti, kar mu “gre”.

In v državi, s katero je nekaj tako zelo narobe, kot je z našo, odgovornosti pač ne bomo mogli preložiti na nekaj posameznikov, ki so se odločili prekoračiti mejo spodobnega. Najprej bomo morali odgovarjati sami, kot posamezniki in kot družba, in to na nekaj nadvse neprijetnih vprašanj, med drugim tudi in predvsem o tem, kaj hudiča sploh hočemo. Če se že ne moremo strinjati glede obsega države, se nemara lahko strinjamo vsaj glede tega, da morebiti bistveni problem pa vendar ni njena velikost, ampak učinkovitost. Država ni nič več kot formalizacija posameznikov in skupin, ki živijo na določenem prostoru – in je tu zato, da omogoča in vzpodbuja njihovo sobivanje. Če to lahko počne v skrčeni obliki, toliko bolje. Ne pa mešati diskurza o “tanjšanju države” in vsegliharske uravnilovke, ki jo praktično pomeni, s kakršno koli vizijo o prihodnosti Slovenije. Nasprotno, je najlažja pot iz politične zagate, ki poceni rešitvi za povrhu doda še priročnega grešnega kozla.

Kot slabo poslovanje podjetja težko obesimo na neučinkovite delavce, tako moramo tudi krivdo za naše nezadovoljstvo nad javno upravo iskati pri tistih, ki so njeno trenutno stanje dopustili in k njemu celo tvorno prispevali. Ko bentimo čez nesposobne in lene uradnike, bodisi na DURS, domači upravni enoti ali kje drugje, in svojo izkušnjo posplošujemo na vse, katerih eksistenca je povezana z “našim” denarjem, bi morali na odgovornost v resnici poklicati posameznike in skupine, ki so s postopnim nastavljanjem politično korektnih, sicer pa povsem nesposobnih ljudi, iz državnih institucij raje delali areno političnih obračunavanj kot pa funkcionalne in predvsem učinkovite servise. In se obenem vprašati, koliko in po čem naš lasten obstoj prispeva k boljši družbi, kje pa jo zavira; in ali ne bi bilo nemara bolje, da smo tiho. Z vsaj osnovnim razumevanjem koncepta osebne odgovornosti bo tudi vzpostavitev kriterijev, tako formalnih kot neformalnih, mnogo bolj enostavna – in učinkovita.

Oportunitetni stroški tavanja brez vsakršne vizije o tem, kje in kakšni želimo biti čez 10, kaj šele 20 in več let, so bistveno večji kot prihranek, ki ga obeta brezglavo rezanje po načelu vsem enako; sploh iz razloga, da “manjša država pomeni manj priložnosti za korupcijo”, kot zadnje čase teče argument. Medtem ko kvaliteta javnih šol pada pred njenimi očmi, se “družba znanja” prereka o tem, koliko učiteljev sploh potrebuje in ali naj ne bi država raje financirala tudi “privatnih” zavodov. Da o zdravstvu niti ne začenjamo. Pri čemer se ne najde praktično nihče, ki bi se bil pripravljen resno pogovarjati še o čem drugem, kot zgolj o višini zneska, ki naj ga določena institucija ali področje dobi. Bo manj šolstva rešilo težave šolstva? Bo manj denarja in ovir za zasebni sektor samo po sebi rešilo težave podjetništva? Ali drugače, bo manj države neposredno pomenilo boljšo državo, torej boljše okolje in razmere, v katerih kot skupnost živimo? Marsikje in v marsikaterem pogledu da in prav gotovo. Nikakor pa ne povsod in še zlasti ne, če je “velikost” države edino načelo, po katerem sodimo njeno učinkovitost, ne da bi videli, da jo v resnici sodimo po sebi.

“Država, to sem jaz.” Ti tudi.

Category: Beseda | Comments Off on “Država, to sem jaz”
May 13

Fiam, pereat mundus

Na zadnjem kongresu je bil stranki SDS zabit še zadnji žebelj v koleno. S potrditvijo Janeza Janše za predsednika so ga zabili kar delegati stranke sami, ki so skupaj s svojim enim in edinim voditeljem zamudili morda še zadnjo priložnost dokazati, da je SDS resna politična stranka, ki jo poleg posameznikov povezuje še kak drug, nemara višji interes. Ne ozirajoč se na to, ali je Janez Janša največji ali pa nemara najbolj pritlehni sin Sloveče matere in kar koli slednja že pomeni, poglejmo, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Za začetek: poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Ne glede na to, kakšni razlogi so botrovali njenemu nastanku, je objava poročila neizpodbitno dejstvo; kot je neizpodbitno dejstvo tudi to, da njegovim protagonistov zapisanih obtožb do sedaj ni uspelo demantirati, vsaj z nasprotnimi dokazi ne. Kljub temu, da se je priložnosti to storiti nabralo že za skoraj polovico leta. No, potem se nekaj časa ni zgodilo prav nič. In se verjetno tudi ne bi, če se ne bi vse skupaj dogajalo v kočljivem in za politike nadvse stresnem obdobju množičnih demonstracij proti ravno tovrstnim zadevam. Za kaos, ki je sledil, v resnici ne potrebujemo nobenega boga iz stroja v ozadju: povsem zadovoljivo ga namreč razloži že teorija sebične racionalnosti. Vsi manevri, ki smo jim bili priča ob menjavi vladne koalicije, so točno to: obupani poskusi akterjev, da kar se le da neomadeževani ubežijo lastnim ekskrementom, ki so naleteli na ventilator.

Pa vendar, katere pa sploh so dejanske posledice objave poročila? Resnici na ljubo, ni jih veliko. Še več, zgodilo se ni prav nič od tega, kar naj bi se v normalni državi zgodilo, čemur so takšna poročila s Komisijo vred sploh namenjeni. Nihče od akterjev zaradi njega ni odstopil. En se je zamrznil, tj. pametno umaknil v ozadje in s tem naredil minimalno, kar so od njega zahtevali; odstopno izjavo pa podal šele, ko je bilo jasno, da je iz krize izšel kot zmagovalec – in celo prav iz tega razloga. Drugega je doletel razpad koalicije in kasneje nezaupnica; oboje pa sam (in polovica volilnega telesa z njim) povezuje z vsem drugim prej, kot pa z obtožbami o korupciji. Priznati moramo, da je Janša v epizodi izgubil precej več (premierski stolček), kot pa Janković (mesto predsednika stranke). A prav tako ne gre spregledati dejstva, da sta bila Jankovićeva tragična samozamrznitev in kasneje farsičen odstop pravzaprav edina formalna ukrepa kot neposredna posledica poročila; Janša na drugi strani ni odstopil z nobene od svojih funkcij, če že, je bil odstopljen, pa še tu se je z odra pustil odnesti med recitiranjem monologa, ki še kar traja. Še več, četudi so anketni procenti obeh največjih strank občutno padli, se razmerja na strankarskem prizorišču bistveno niso spremenila. Janković še naprej brez posebnih motenj kraljuje v Ljubljani, Janša za svoje privržence, katerih število ni posebej upadlo, še naprej ostaja največji Slovenec v poznani zgodovini. V svojih strankah sta oba (bolj ali manj izrečeno) kljub vsemu obdržala vso podporo. Celotna afera je postala le še ena v vrsti delitev, ki že dve stoletji definirajo slovensko družbenopolitično življenje (ali pa je nemara obratno).

Če se povrnemo na začetek, je imela SDS v opisanem kontekstu večkrat možnost izbire med vsaj dvema alternativama. Bodisi se (vsaj) provizorično odgraditi od onečedljenega predsednika, kot je to storila PS – in če bi to storila dovolj hitro, bi bržkone lahko obdržala koalicijo (spomnimo se, da je bila SDS najprej ponujena možnost, da Janšo na mestu premierja zamenja nekdo drug iz njihove ekipe, in da je koalicija razpadla šele, ko je postalo jasno, da Janša odstopil ne bo, pozivi ulice pa tako glasni, da jih celo naši ne prav čuječi politiki niso uspeli preslišati); vsekakor pa bi obdržala določeno legitimnost izrekanja o korupciji v domačih logih. Bodisi – in te druge možnosti se člani stranke kar ne ustavijo izbirati – očitke prepoznati kot zlonamerne in tako tudi nanje reagirati. S kadrovskim blietzkriegom na ključnih položajih v državni upravi; s povračilnim napadom na institucijo, ki je za vse skupaj kriva; z diskreditacijo (vsaj za veliko večino udeleženih) spontanih protestov; z organizacijo vzporednih manifestacij v podporo samim sebi; in tako naprej.

Besedni oblak govora Janeza Janše na 10. kongresu SDS

In, kot že tolikokrat, se bo kot kaže taktika tudi tokrat obrestovala. Janša dobro ve, da se, dokler Janković ostaja na svojem položaju, tudi zanj kaj bistvenega ne bo spremenilo; Janković pa se obratno zaveda, da so Janša kot tudi vstajniki svojo priložnost že zamudili in da tako ima vsaj do naslednjih volitev čas, da pospravi kovčke in za seboj. S potrditvijo Janše za predsednika SDS je torej postalo kristalno jasno, da so bile napovedi prevetritve na sončni strani alp močno preuranjene.

Drži pa seveda tudi, da kako drugače v SDS niti ne more biti. Janša je prvi in edini resnični obraz stranke in vrednost vseh drugih obrazov, ki tvorijo njen vrh, je pogojena z njegovo. Še vsak, ki je javno kritiziral ime in delo Janeza Janše, je stranko slej ko prej tako ali drugače zapustil. Ko je Matej Makarovič, eden od ideologov stranke, kot kolumnist Demokracije stranki pred desetletjem svetoval temeljito prenovo, ki naj vključuje vse od naziva, logotipa, programa, pa do glavnih akterjev, so njegove kolumne čudežno usahnile (no, prenova se je nato kmalu tudi zgodila, a z manjšo razliko – imena so ostala ista; pa tudi sedanji dekan FUDŠ, vidni član stranke in brezplačni analitik na poziv, je vmes očitno našel pot k milosti). Da so zadeve delikatne, nazadnje priča najava Žige Turka, da se umika (zgolj) iz organov stranke, in reakcija, ki je sledila.

Z enoglasno potrditvijo predsednika, ki ga bremeni več očitkov korupcije, je SDS dokončno sporočila, da priznava zgolj lastno verzijo realnosti. Ko je po objavi poročila KPK Janša svojo legitimnost iskal v svoji stranki in zgolj v njej ter njeno mnenje postavil kot enakovredno mnenju 80% javnosti, je bila to tudi izjava, da niti ne namerava biti predstavnik “vseh Slovencev” (kot se to občasno spodobi), ampak predvsem premier svoje in samo( )svoje stranke ter njenih interesov. In ko je stranka nedavno Janšo ponovno izvolila na mesto predsednika, je dala jasno vedeti, da ostaja zgolj in predvsem stranka Janeza Janše. Ne glede na to, kaj to pomeni. Enotnost je tu precej bolj pomembna od načelnosti ali prava; kajti enotnost ustvarja svoja lastna načela in svoj lasten občutek (u)pravič(e)nosti. In ko dovolj ljudi dovolj vztrajno in dovolj dolgo ponavlja svojo verzijo resničnosti, je memetična okužba celotne populacije neizbežna.

Več nas je, hitreje bomo na cilju. “You will be assimilated.”

PS: Poleg izvajanj Zofije Mazej Kukovič o motiki in računalniku (ki je odličen pokazatelj, kako daleč od realnosti naši voditelji v resnici živijo), nam je 10. kongres SDS postregel še z enim biserom, in sicer izpod neumornega peresa Zvonka Černača, ki stvar povzame takole: “Naloga SDS je v povezovanju vseh, ki jih dušijo okovi raznih monopolov.” Težko je prezreti ironijo, da je prav tak monopol tudi tisto, kar najbolj duši stranko SDS.

Category: Beseda | Comments Off on Fiam, pereat mundus
February 20

V iskanju izgubljenega ravnotežja

Projekt uravnoteževanja Slovenije je star vsaj toliko, kolikor je stara Slovenija. Od zgodnjih izjav Janeza Janše, da je treba celotno slovensko družbo prestaviti bolj v desno, mimo večnih debat o pristranskosti medijev, političnem kadrovanju in menjavi volilnega sistema, pa do zadnjih teoretskih izvajanj ministra Turka o moralni neuravnoteženosti slovenskega nacionalnega karakterja, ki da je pripeljala v obstoječo krizo vrednot, kot tudi bolj ali manj eksplicitnih pozivov državnih funkcionarjev trenutne vlade k gradnji vzporednih izobraževalnih, kadrovskih in medijskih struktur, saj da obstoječe ne odslikavajo vseh aspektov Slovenstva, je uravnoteževanje v političnem imaginariju desnice nastopalo kot nekakšno nadaljevanje osamosvojitvene zgodbe z drugimi sredstvi. Druga republika je tisti “še en napor”, preden bomo Slovenci tudi zares postali republikanci, preden bo jeziček na družbeni tehtnici, ki zdaj nevarno visi v levo, poravnan. Tudi v tem smislu predstavlja zadnjo in nemara najvišjo razvojno stopnjo ideje o uravnoteženi Sloveniji. “Prva republika je dosegla svoje meje”, kot jih je svojčas dosegla že tista pred njo, zato je naposled napočil trenutek, da se na novo definiramo kot skupnost. Le da tokrat ne spontano, kar se je izkazalo za napačno pot, ampak smo v to prisiljeni, kot odgovor na paralizirajočo krizo gospodarstva, politike, in kar je najbolj pomembno, krizo vrednot, ki jo uteleša spontana ideologija protestnikov, prežitek prve republike, ki tudi sama ni nič več kot le prežitek – nekaj, kar vztraja, četudi se je kontekst, ki mu je podeljeval smisel, že zdavnaj spremenil. In “še en napor” je nekaj, v kar se je treba prisiliti. “Prisiliti biti svoboden,” bi nemara rekel Jean-Janša Rousseau.

A če ima prisila na ravni posameznika morda še nek smisel ali vsaj upanje uspeha, pa so pri celotni družbi stvari nekoliko bolj zakomplicirane. Eno je gradnja vzporednih struktur z lastno in ločeno ideologijo ter lastnim in ločenim občinstvom – nekaj povsem drugega pa je “prestaviti celotno družbo” kamor koli pač. Četudi vzpostavitev lastnega ideološkega aparata slovenski desnici lahko poveča politično, pa tudi družbeno težo (torej prostor v nekem smislu vendarle uravnoteži), pa ostaja dejstvo, da brez širokega družbeno-političnega konsenza takšna prisilna preslikava lahko “premakne” zgolj desnico samo, s tem pa prinese samo še večjo polarizacijo že tako razdeljenega volilnega telesa. Kot tudi ljudstva. Druga republika je razrešitev kulturnega boja kot njegovo utelešenje – in v tem smislu “mokra želja” slovenske politike, čista nebesa po večstoletnem trpljenju v vicah: je stanje, v katerem je enako dobro biti “naš” ali “njihov”, v katerem so poleg “njihovih” stališč enako upravičena tudi “naša”, ne glede na to, katera utegnejo biti pravilna. Potreba po uravnoteževanju se namreč pojavi vselej, ko bodisi mediji, (levi) intelektualci ali civilna družba pretirano opozarjajo na “naše” napake: problem seveda niso “naše” napake, ampak dejstvo, da mediji pretirano opozarjajo na njih. Če bi tako zagreto pod prste gledali tudi “njihovim”, se naše napake sploh ne bi zdele vredne omembe. Največja napaka je, da vsem napakam ne priznavamo enake legitimnosti.

Upravičeno gre torej sumiti, da bo Druga republika, če do nje pridemo, republika napak. Napak in napačnih interpretacij, ki bodo na njih opozarjale. To, kar bo za eno stran napačno, bo za drugo stran lepo in prav, in ravno to bo znak, da je vse v najlepšem redu. Če prav pomislimo, je tako tudi povsem logično in naravno. Kot je dokazal že superministrov Haidt, smo si levičarji in desničarji že po naši moralni esenci preveč različni, da bi lahko razumeli, kaj motivira dejanja nasprotne strani. Zakaj bi to torej sploh poskušali in tvegali nepotrebne nesporazume? Če pa že, bo imela pri tem vsekakor več uspeha desnica, ki je moralno bolj vseobsegajoča in torej sicer “razume” stališča levice, a se zaveda, da poleg tega obstaja “še nekaj več”. Kaj nekaj več, ni tako važno; če odgovora ne poznate že, ga najverjetneje niti ne bi razumeli, kot tudi ne bi razumeli, zakaj je to sploh Dobro. Važno je, da svet merimo z različnimi vatli: kar je za nekoga nemoralno, je prav lahko neka druga oblika morale, ki je prvi ni sposoben razumeti. S perspektive levice je tehtnica morda enakomerno obtežena in v ravnovesju; a že obstoj desnice nam jasno kaže, da je tako zgolj zaradi zornega kota, perspektive, zaradi katere levica sicer visečo sliko vidi kot ravno. Uravnoteževanje je v tem smislu ukrep, ki bo sliko poravnal tako, da bo za obe strani enako naravnost, torej enako postrani. Da bi bila slika tudi v resnici že uravnotežena, njeno navidezno visenje, na katerega opozarja desnica, pa posledica taiste paralakse, ki je očitana nasprotni strani, ni strahu. Super-teorija relativnosti nas namreč uči, da ni nobena referenčna točka tudi preferenčna. Zakoni vesolja veljajo za pozicijo, s katere jih motrimo. Uravnoteženost “na sebi” sploh ne obstaja, ampak je funkcija perspektive. In iz “naše” perspektive stvari izgledajo hudo postrani.

Prav zato je večinski volilni sistem ključen za učinkovito Drugo republiko. Proporcionalni sistem zahteva iskanje konsenza med skupinami, ki so v najbolj temeljnih karakteristikah tako zelo različne, da je ves proces dolgotrajen, naporen in – kot lahko vidimo – največkrat zaman. Razen tega preprosto ni pravično, da bi morali žrtvovati svojo vrojeno privzgojeno bit družbi, ki je ni sposobna razumeti, v iskanju kompromisov, ki ne koristijo nikomur. Večinski volilni sistem bi tako kar v dveh smislih izkristaliziral našo naravno družbeno podstat: po eni strani bi odpravil z nesorazmernim vplivom manjših političnih strank, ki preprečuje, da bi sprevideli, da sta resnici (zgolj) dve; hkrati pa bi periodično menjavanje na mestu oblasti zagotovilo, da obe interpretaciji prideta na svoj račun, in to v čisti, neokrnjeni obliki. Ali, če pustimo besedo predsedniškemu (kandidatu) Milanu Zveru: “Demokracija namreč pozna tekmovanje, rivalstvo in tekmujoče koncepte. Ko eden izmed konceptov zmaga, ta postane obči interes.”

Žal pa, kot se v teh rečeh tako rado zgodi, enakomerno obtežena tehtnica ni edina tekmujoča interpretacija mehanskega ravnovesja.

Category: Beseda | Comments Off on V iskanju izgubljenega ravnotežja
April 7

(Stališče) O stališčih

Kaj označuje beseda »stališče« verjetno ni potrebno posebej razlagati; kot tudi tega ne, kako sorodna, tako etimološko kot tudi semantično, sta si z glagolom »stati« (angleški stand je tu še bolj očiten). Zaenkrat zadošča, če rečemo, da gre za držo (ali včasih zgolj mnenje), ki jo imamo do nekoga/nečesa. In četudi, ko denimo rečemo, da nekdo »stoji za svojimi stališči« (kar je, mimogrede, topološko ravno obratno od resnice (ki je topogledno bližje negativni frazi »skrivati se za svojimi stališči«), psihološko pa povsem na mestu, v kolikor stališča niso zgolj funkcija racionalnega premisleka, kot to radi verjamemo, ampak tega tudi nad-določajo), da je torej trden in načelen človek, stališčem pripisujemo določeno trdnost in nespremenljivost (za razliko od pogosto bolj upogljive in muhaste volje, ki je po tej logiki razlog, zakaj so odstopanja od stališč prej pravilo, kot izjeme), je treba takoj povedati, da gre v resnici za precej nezavezujočo in relativno vez, odvisno od intersubjektivnih razmerij in subjektivne interpretacije. O tem nam najbolje priča že sintaksa. Stališče je najprej od nekoga, potrebuje subjekta, ki je njegov nosilec. Stališče je moje, tvoje, naše, lahko je stališče stranke, države (težje ljudstva*), ne more pa biti stališče na sebi. Celo ko se vprašamo: »Kdo bi vendar lahko zagovarjal takšno stališče?!«, izražamo svoje stališče glede potencialnih nosilcev določenega stališča, s čemer že predpostavimo njihov obstoj. Drugo pomembno, četudi širše vprašanje, je sama razlika med konkretno osebo, ki izraža stališče, in mestom, v imenu katerega ga izraža (ki lahko sovpada z mestom izjavljanja, ali pa tudi ne; pogosto gre namreč za vprašanje (samo)identifikacije)**; a sem se na zaenkrat ne bi spuščali, četudi vlada glede tega precej nejasnosti in nerazumevanja.

Nadalje je očitno, da je stališče tudi vselej do nekoga/nečesa; bodisi do konkretne reči, vprašanja, bodisi do samega konteksta, v katerem je bilo izraženo. Stališče potrebuje svoj objekt, nekaj, glede česar stoji kot (relativno) samostojna entiteta in kar ga v prvi vrsti sploh pripravi, da se oblikuje. Stališče je potrebno zavzeti in torej ni vpisano v »naravno stanje« človeka, če kaj takega sploh obstaja: je sicer »moje«, a takšno postane šele, ko ga kot takega oblikujem in ko torej sploh pride razlog/potreba, da ga zavzamem. Stališče je izzvano.

Primer, ki smo ga te dni slišali pogosto. »Moje stališče glede Družinskega zakonika je…«. Imamo vprašanje, ki terja opredelitev, imamo subjekt, ki je opredeljen oz. se opredeli performativno skozi sam akt izrekanja. In imamo stališče, ki je sama relacija med obema in ki ga moramo strogo ločiti od bolj ali manj smiselnih argumentov, ki mu običajno sledijo – ti namreč lahko deloma pojasnjujejo razloge za določeno stališče, ne pa tudi stališča samega; kot denimo tudi to, kaj verjamemo, ne sovpada vselej z razlogi, ki smo jih za to sposobni podati. Razen tega si moramo priznati, da so naši argumenti pogosto nič več kot retroaktivna apologija v osnovi povsem iracionalnega sentimenta, kar postane boleče nedomačno v trenutku, ko nam »zmanjka izgovorov«, ko smo se preko drugega prisiljeni soočiti z lastno nekonsistentnostjo.

Stališče ne potrebuje koherentnega sistema dokazov in argumentov, da bi lahko obstajalo, zgolj nekoga, ki ga je pripravljen zagovarjati. V zadnjih nekaj desetletjih je tako popolno legitimnost dobilo stališče, da kaj dosti drugega od stališč niti ne obstaja in da je tako vsaj nesmiselno, če že ne nekorektno govoriti o večji pravilnosti ali teži določenega stališča nad drugimi. »To je moje stališče!« je izjava o legitimnosti subjektivne resnice, čeprav stališče z resnico kot tako nima prav nobene veze. Če pa že, pa zgolj kot stališče do resnice, nikakor kot stališče o resnici. Sklicevanje na legitimnost (četudi pravni red zagotavlja zgolj legalnost) subjektivne interpretacije namreč v sebi skriva apriorno diskreditacijo možnosti argumentirane razprave, ki je po tej logiki zgolj zgrešeno srečanje dveh nespremenljivih in od nje neodvisnih stališč. »To so tvoji argumenti, jaz imam svoje,« kot je to nedavno povzel nek spletni forumski analitik in s tem nedvomno zadel žebelj na glavico. Nenazadnje gre za naše stališče, za nekaj torej, kar nam pripada in je del nas, ne glede na to, kako je tja prišlo in koliko podlage ima; nekaj, kar je potrebno zagovarjati in celo braniti, kar nam drugi želijo spremeniti  ali celo odvzeti – pa četudi v končni fazi branimo zgolj pravico do iracionalnosti in ne bolj ali manj koherentnega sistema prepričanj, ki bazira na njej in ki mu pravimo »osebnost«. In nemara je strpnost ravno to: priznavanje Drugega v točki njegove iracionalnosti.

Kako močno so lahko izjave in tudi stališča odvisni od mesta izjavljanja – torej ne zgolj od konkretnega subjekta, temveč tudi od mesta, ki ga subjekt zaseda v mreži odnosov, in kaj potemtakem termin »subjekt« sploh označuje, je lepo videti na primeru nedavnih izjav naših politikov, ali političnih funkcionarjev, kot jih nekateri radi identificirajo; skratka od subjektov, ki so tako rekoč odvisni od svojih izjav in še zlasti od percepcije njihove pozicije izjavljanja. Običajno je, da po končanih volitvah zmagovalna stran močno obrne retoriko, še toliko bolj, kadar je bila do nedavnega v opoziciji. Zanimivo pa je opazovati, kako popoln je včasih lahko ta obrat, celo do te mere, da izjav nove vlade glede nekaterih tem nenadoma ni več mogoče razločiti od izjav stare vlade. Vlade, ki so jo do nedavnega napadali prav zaradi tovrstnih izjav, potez, politik, stališč. Reforme, ki so bile do nedavnega neprimerne, so naenkrat nujne; kadriranje, ki je bilo včeraj zgolj koruptivno, je danes logično in strokovno; ponarejene listine niso več stvar legitimnosti, temveč »drugorazredna tema«; itd. Kaj se je spremenilo? Stališča gotovo ne. Nihče se nikoli ne zmoti, nihče nikdar ničesar ne oceni ali naredi narobe, oba tabora pa ostajata ravno prav daleč vsaksebi, da si nista dovolj podobna, a tudi preveč različna ne. Orwell poznega kapitalizma: »Vsi so isti, a nekateri so bolj isti kot drugi.« Branding. Blagovnih znamk in goveda.

Pa vendar je težko reči, da se stališča vendarle niso popolnoma nič spremenila. Nenazadnje so na nek način diametralno nasprotna. S spremembo mesta izjavljanja (iz opozicije v vlado) so se navidez spremenila tudi stališča. Zakaj le na videz? Ker je tudi tovrstna gladka menjava stališč predvsem določeno »stališče o stališčih«, o tem, na kakšni podlagi in s kakšnimi razlogi kot subjekt zavzemaš stališča. Stališča moramo brati »na drugo potenco«: ne zgolj kot stališča do izjav, ampak tudi in predvsem do mesta izjavljanja. Stališče opozicije do reform ni bilo stališče do reform, ampak do vlade; sedaj nova vlada prevzema mesto – s tem pa tudi stališče – državotvornosti itd.. Kar bi bilo sicer povsem normalno in upravičeno, če ne bi stališč do mesta izjavljanja oblikovali glede na to, kdo na njem stoji, temveč kaj pri tem (še) počne.

Da ne bo pomote in nepotrebnih očitkov, povedano velja glede »obeh« političnih polov. »Vsi so isti«. Pa jim niti ne gre zameriti, da so. Vsi smo isti. Na nek način gre nedvomno za evolucijsko prednost: biti sposoben brez večjih težav prilagoditi tudi najbolj temeljna prepričanja, »okostje duše« spremenjenim razmeram, ne da bi domnevno sicer tako pozorni racio kar koli opazil. In nenazadnje moramo sprejeti, da je tudi sam razum evolucijska prilagoditev organizma, torej nekaj, kar ima za osnovni cilj in edini namen (lažje) preživetje – in da torej od njega ni za pričakovati, da bo le-tega še dodatno oteževal z zahtevami po konsistentnosti in predvsem konsekventnosti. »Takrat so bili to vaši argumenti, sedaj so naši«.  Če drugega ne, jim je manjkalo politične volje, bi rekla ena od desnih evroposlank. Ni treba dosti, da si verjamemo.

A obrambni mehanizmi posameznika so eno, ko pa iracionalni moment dobi mesto v diskurzu političnih predstavnikov, je jasno, da je z državo, če ne z družbo, nekaj narobe. In krivi smo sami. Sprejemamo diskurz, v katerem mesta izjavljanja ne nosijo nobene odgovornosti do izjav, ki prihajajo iz njih, temveč so reducirana na funkcijo partikularnih interesov, ki jih v tistem trenutku zasedajo.  Dovolimo, da tisti, ki nam je všeč, ki govori, kar nam je všeč, počne stvari, ki nam niso všeč; na drugi strani pa tistemu, ki govori, kar nam ni všeč, vnaprej odrekamo možnost, da bi morda lahko naredil nekaj, kar bi nam bilo všeč. Volitve, referendumi, afere tako postanejo bojišča, na katerih “naši” tekmujejo proti “vašim”, pri čemer je zmaga bolj pomembna kot rezultat (kaj šele (zgolj) pregovorno sodelovanje). Ni važno, kaj kdo počne, važno je kdo kaj počne. In kaj ob tem govori.

In govorijo res veliko. In pogosto celo slišimo, da govorijo v našem imenu. V imenu ljudstva, v interesu naroda, kot da bi bila ljudstvo in njegov interes gola performativa, nekaj, kar se udejanji že zgolj s tem, da ga izrečeš. Kot da bi bilo ljudstvo zgolj tisto, kar o njem povedo tisti, ki naj bi ga zastopali. »Ljudje hočejo odgovore«, »javnost pričakuje« itd.; kar vse po vrsti bolj kot na iskanje rešitev spominja na agenda-setting. Razen tega tovrstna logika, ko dobi mesto v političnem diskurzu, implicira, da politika ni v funkciji ljudstva, torej za ljudstvo, temveč je, nasprotno, funkcija ljudstva, njegov odsev, celo odslikava, pa četudi v sprevrnjeni podobi; da mora in sme izreči zgolj tisto ali »funkcionirati« le tako, kar in kakor je že vpisano v njeni/ljudski podstati. Edina »funkcija« funkcionarjev je tako početi tisto, kar od njih pričakuje ljudstvo, ki se tako po skoraj čudežnem, a prav tako neizbežnem obratu znajde ukleščeno pod svoje lastne predsodke, frustracije in slabosti. Neizbežnem preprosto zato, ker vrednote, kreposti in vizija za razliko od njihovih negativnih sorodnikov ne vzniknejo spontano, temveč terjajo določeno držo, odločitev. Odločitev, ki je družba več kot očitno še ni sprejela, zato tudi ne moremo pričakovati, da jo bodo sprejeli tisti, izbrani, da ji vladajo po njeni podobi.

Zastopati ljudstvo seveda ni isto kot zastopati stališča ljudstva. Stališča, kot smo videli, so vselej partikularna, relativna in kot taka prazna. Zastopati ljudstvo pomeni delati v imenu ljudstva za ljudstvo. V dobro ljudstva, ki ne ve, kaj je dobro zanj. To je edini kriterij, po katerem je mogoče presojati legitimnosti izjav in nenazadnje tudi mesta, s katerega prihajajo. Ne tradicije, vrednote, običaji, še najmanj pa naša stališča: nazadnje je politika tista, ki odgovarja na vprašanje »kdo smo kot posamezniki in kaj smo kot skupnost?« In dokler bodo naši »zastopniki ideje ljudstva« le-temu zgolj govorili, kaj naj sprašuje, ne pa tudi in predvsem odgovarjali, bodo na tem testu gladko padali. In mi z njimi.


* Ljudstvo, kljub zavajajočemu imenu, ni subjekt, niti v sodobnih reprezentativnih demokracijah: na volitvah se suverenost ljudstva izraža skozi odpoved/prenos (je danes še razlika?) suverenosti, po drugi strani pa težko rečemo tudi, da gre pri volitvah za konstitucijo ljudstva kot ljudstva, prej ljudstva kot vsote partikularnih stališč: kar nenazadnje ljudstvo tudi je – in zato tudi ne more biti (avtonomen) subjekt.

** Najvišje institucije predstavniške demokracije tako poleg specifičnih bolj ali manj formalnih praks, vezanih na različna mesta izjavljanja (predsednik kot “realna” funkcija, kot skupek praks in pristojnosti), funkcionirajo tudi kot “nadomestnik predstave” ljudstva (predsednik kot simbolna funkcija); pri čemer je mesto izljavljanja točka, iz katere naj bi odgovarjali ljudstvu, kot nadomestnik predstave pa govorijo v njegovem imenu. In če že razumevanje prve povzroča številne nesporazume in spodletela srečanja, je druga funkcija še bistveno manj definirana. Nič čudnega torej, da tako pogosto, četudi povsem po krivici, sovpadeta.

Category: Beseda | Comments Off on (Stališče) O stališčih