April 7

(Stališče) O stališčih

Kaj označuje beseda »stališče« verjetno ni potrebno posebej razlagati; kot tudi tega ne, kako sorodna, tako etimološko kot tudi semantično, sta si z glagolom »stati« (angleški stand je tu še bolj očiten). Zaenkrat zadošča, če rečemo, da gre za držo (ali včasih zgolj mnenje), ki jo imamo do nekoga/nečesa. In četudi, ko denimo rečemo, da nekdo »stoji za svojimi stališči« (kar je, mimogrede, topološko ravno obratno od resnice (ki je topogledno bližje negativni frazi »skrivati se za svojimi stališči«), psihološko pa povsem na mestu, v kolikor stališča niso zgolj funkcija racionalnega premisleka, kot to radi verjamemo, ampak tega tudi nad-določajo), da je torej trden in načelen človek, stališčem pripisujemo določeno trdnost in nespremenljivost (za razliko od pogosto bolj upogljive in muhaste volje, ki je po tej logiki razlog, zakaj so odstopanja od stališč prej pravilo, kot izjeme), je treba takoj povedati, da gre v resnici za precej nezavezujočo in relativno vez, odvisno od intersubjektivnih razmerij in subjektivne interpretacije. O tem nam najbolje priča že sintaksa. Stališče je najprej od nekoga, potrebuje subjekta, ki je njegov nosilec. Stališče je moje, tvoje, naše, lahko je stališče stranke, države (težje ljudstva*), ne more pa biti stališče na sebi. Celo ko se vprašamo: »Kdo bi vendar lahko zagovarjal takšno stališče?!«, izražamo svoje stališče glede potencialnih nosilcev določenega stališča, s čemer že predpostavimo njihov obstoj. Drugo pomembno, četudi širše vprašanje, je sama razlika med konkretno osebo, ki izraža stališče, in mestom, v imenu katerega ga izraža (ki lahko sovpada z mestom izjavljanja, ali pa tudi ne; pogosto gre namreč za vprašanje (samo)identifikacije)**; a sem se na zaenkrat ne bi spuščali, četudi vlada glede tega precej nejasnosti in nerazumevanja.

Nadalje je očitno, da je stališče tudi vselej do nekoga/nečesa; bodisi do konkretne reči, vprašanja, bodisi do samega konteksta, v katerem je bilo izraženo. Stališče potrebuje svoj objekt, nekaj, glede česar stoji kot (relativno) samostojna entiteta in kar ga v prvi vrsti sploh pripravi, da se oblikuje. Stališče je potrebno zavzeti in torej ni vpisano v »naravno stanje« človeka, če kaj takega sploh obstaja: je sicer »moje«, a takšno postane šele, ko ga kot takega oblikujem in ko torej sploh pride razlog/potreba, da ga zavzamem. Stališče je izzvano.

Primer, ki smo ga te dni slišali pogosto. »Moje stališče glede Družinskega zakonika je…«. Imamo vprašanje, ki terja opredelitev, imamo subjekt, ki je opredeljen oz. se opredeli performativno skozi sam akt izrekanja. In imamo stališče, ki je sama relacija med obema in ki ga moramo strogo ločiti od bolj ali manj smiselnih argumentov, ki mu običajno sledijo – ti namreč lahko deloma pojasnjujejo razloge za določeno stališče, ne pa tudi stališča samega; kot denimo tudi to, kaj verjamemo, ne sovpada vselej z razlogi, ki smo jih za to sposobni podati. Razen tega si moramo priznati, da so naši argumenti pogosto nič več kot retroaktivna apologija v osnovi povsem iracionalnega sentimenta, kar postane boleče nedomačno v trenutku, ko nam »zmanjka izgovorov«, ko smo se preko drugega prisiljeni soočiti z lastno nekonsistentnostjo.

Stališče ne potrebuje koherentnega sistema dokazov in argumentov, da bi lahko obstajalo, zgolj nekoga, ki ga je pripravljen zagovarjati. V zadnjih nekaj desetletjih je tako popolno legitimnost dobilo stališče, da kaj dosti drugega od stališč niti ne obstaja in da je tako vsaj nesmiselno, če že ne nekorektno govoriti o večji pravilnosti ali teži določenega stališča nad drugimi. »To je moje stališče!« je izjava o legitimnosti subjektivne resnice, čeprav stališče z resnico kot tako nima prav nobene veze. Če pa že, pa zgolj kot stališče do resnice, nikakor kot stališče o resnici. Sklicevanje na legitimnost (četudi pravni red zagotavlja zgolj legalnost) subjektivne interpretacije namreč v sebi skriva apriorno diskreditacijo možnosti argumentirane razprave, ki je po tej logiki zgolj zgrešeno srečanje dveh nespremenljivih in od nje neodvisnih stališč. »To so tvoji argumenti, jaz imam svoje,« kot je to nedavno povzel nek spletni forumski analitik in s tem nedvomno zadel žebelj na glavico. Nenazadnje gre za naše stališče, za nekaj torej, kar nam pripada in je del nas, ne glede na to, kako je tja prišlo in koliko podlage ima; nekaj, kar je potrebno zagovarjati in celo braniti, kar nam drugi želijo spremeniti  ali celo odvzeti – pa četudi v končni fazi branimo zgolj pravico do iracionalnosti in ne bolj ali manj koherentnega sistema prepričanj, ki bazira na njej in ki mu pravimo »osebnost«. In nemara je strpnost ravno to: priznavanje Drugega v točki njegove iracionalnosti.

Kako močno so lahko izjave in tudi stališča odvisni od mesta izjavljanja – torej ne zgolj od konkretnega subjekta, temveč tudi od mesta, ki ga subjekt zaseda v mreži odnosov, in kaj potemtakem termin »subjekt« sploh označuje, je lepo videti na primeru nedavnih izjav naših politikov, ali političnih funkcionarjev, kot jih nekateri radi identificirajo; skratka od subjektov, ki so tako rekoč odvisni od svojih izjav in še zlasti od percepcije njihove pozicije izjavljanja. Običajno je, da po končanih volitvah zmagovalna stran močno obrne retoriko, še toliko bolj, kadar je bila do nedavnega v opoziciji. Zanimivo pa je opazovati, kako popoln je včasih lahko ta obrat, celo do te mere, da izjav nove vlade glede nekaterih tem nenadoma ni več mogoče razločiti od izjav stare vlade. Vlade, ki so jo do nedavnega napadali prav zaradi tovrstnih izjav, potez, politik, stališč. Reforme, ki so bile do nedavnega neprimerne, so naenkrat nujne; kadriranje, ki je bilo včeraj zgolj koruptivno, je danes logično in strokovno; ponarejene listine niso več stvar legitimnosti, temveč »drugorazredna tema«; itd. Kaj se je spremenilo? Stališča gotovo ne. Nihče se nikoli ne zmoti, nihče nikdar ničesar ne oceni ali naredi narobe, oba tabora pa ostajata ravno prav daleč vsaksebi, da si nista dovolj podobna, a tudi preveč različna ne. Orwell poznega kapitalizma: »Vsi so isti, a nekateri so bolj isti kot drugi.« Branding. Blagovnih znamk in goveda.

Pa vendar je težko reči, da se stališča vendarle niso popolnoma nič spremenila. Nenazadnje so na nek način diametralno nasprotna. S spremembo mesta izjavljanja (iz opozicije v vlado) so se navidez spremenila tudi stališča. Zakaj le na videz? Ker je tudi tovrstna gladka menjava stališč predvsem določeno »stališče o stališčih«, o tem, na kakšni podlagi in s kakšnimi razlogi kot subjekt zavzemaš stališča. Stališča moramo brati »na drugo potenco«: ne zgolj kot stališča do izjav, ampak tudi in predvsem do mesta izjavljanja. Stališče opozicije do reform ni bilo stališče do reform, ampak do vlade; sedaj nova vlada prevzema mesto – s tem pa tudi stališče – državotvornosti itd.. Kar bi bilo sicer povsem normalno in upravičeno, če ne bi stališč do mesta izjavljanja oblikovali glede na to, kdo na njem stoji, temveč kaj pri tem (še) počne.

Da ne bo pomote in nepotrebnih očitkov, povedano velja glede »obeh« političnih polov. »Vsi so isti«. Pa jim niti ne gre zameriti, da so. Vsi smo isti. Na nek način gre nedvomno za evolucijsko prednost: biti sposoben brez večjih težav prilagoditi tudi najbolj temeljna prepričanja, »okostje duše« spremenjenim razmeram, ne da bi domnevno sicer tako pozorni racio kar koli opazil. In nenazadnje moramo sprejeti, da je tudi sam razum evolucijska prilagoditev organizma, torej nekaj, kar ima za osnovni cilj in edini namen (lažje) preživetje – in da torej od njega ni za pričakovati, da bo le-tega še dodatno oteževal z zahtevami po konsistentnosti in predvsem konsekventnosti. »Takrat so bili to vaši argumenti, sedaj so naši«.  Če drugega ne, jim je manjkalo politične volje, bi rekla ena od desnih evroposlank. Ni treba dosti, da si verjamemo.

A obrambni mehanizmi posameznika so eno, ko pa iracionalni moment dobi mesto v diskurzu političnih predstavnikov, je jasno, da je z državo, če ne z družbo, nekaj narobe. In krivi smo sami. Sprejemamo diskurz, v katerem mesta izjavljanja ne nosijo nobene odgovornosti do izjav, ki prihajajo iz njih, temveč so reducirana na funkcijo partikularnih interesov, ki jih v tistem trenutku zasedajo.  Dovolimo, da tisti, ki nam je všeč, ki govori, kar nam je všeč, počne stvari, ki nam niso všeč; na drugi strani pa tistemu, ki govori, kar nam ni všeč, vnaprej odrekamo možnost, da bi morda lahko naredil nekaj, kar bi nam bilo všeč. Volitve, referendumi, afere tako postanejo bojišča, na katerih “naši” tekmujejo proti “vašim”, pri čemer je zmaga bolj pomembna kot rezultat (kaj šele (zgolj) pregovorno sodelovanje). Ni važno, kaj kdo počne, važno je kdo kaj počne. In kaj ob tem govori.

In govorijo res veliko. In pogosto celo slišimo, da govorijo v našem imenu. V imenu ljudstva, v interesu naroda, kot da bi bila ljudstvo in njegov interes gola performativa, nekaj, kar se udejanji že zgolj s tem, da ga izrečeš. Kot da bi bilo ljudstvo zgolj tisto, kar o njem povedo tisti, ki naj bi ga zastopali. »Ljudje hočejo odgovore«, »javnost pričakuje« itd.; kar vse po vrsti bolj kot na iskanje rešitev spominja na agenda-setting. Razen tega tovrstna logika, ko dobi mesto v političnem diskurzu, implicira, da politika ni v funkciji ljudstva, torej za ljudstvo, temveč je, nasprotno, funkcija ljudstva, njegov odsev, celo odslikava, pa četudi v sprevrnjeni podobi; da mora in sme izreči zgolj tisto ali »funkcionirati« le tako, kar in kakor je že vpisano v njeni/ljudski podstati. Edina »funkcija« funkcionarjev je tako početi tisto, kar od njih pričakuje ljudstvo, ki se tako po skoraj čudežnem, a prav tako neizbežnem obratu znajde ukleščeno pod svoje lastne predsodke, frustracije in slabosti. Neizbežnem preprosto zato, ker vrednote, kreposti in vizija za razliko od njihovih negativnih sorodnikov ne vzniknejo spontano, temveč terjajo določeno držo, odločitev. Odločitev, ki je družba več kot očitno še ni sprejela, zato tudi ne moremo pričakovati, da jo bodo sprejeli tisti, izbrani, da ji vladajo po njeni podobi.

Zastopati ljudstvo seveda ni isto kot zastopati stališča ljudstva. Stališča, kot smo videli, so vselej partikularna, relativna in kot taka prazna. Zastopati ljudstvo pomeni delati v imenu ljudstva za ljudstvo. V dobro ljudstva, ki ne ve, kaj je dobro zanj. To je edini kriterij, po katerem je mogoče presojati legitimnosti izjav in nenazadnje tudi mesta, s katerega prihajajo. Ne tradicije, vrednote, običaji, še najmanj pa naša stališča: nazadnje je politika tista, ki odgovarja na vprašanje »kdo smo kot posamezniki in kaj smo kot skupnost?« In dokler bodo naši »zastopniki ideje ljudstva« le-temu zgolj govorili, kaj naj sprašuje, ne pa tudi in predvsem odgovarjali, bodo na tem testu gladko padali. In mi z njimi.


* Ljudstvo, kljub zavajajočemu imenu, ni subjekt, niti v sodobnih reprezentativnih demokracijah: na volitvah se suverenost ljudstva izraža skozi odpoved/prenos (je danes še razlika?) suverenosti, po drugi strani pa težko rečemo tudi, da gre pri volitvah za konstitucijo ljudstva kot ljudstva, prej ljudstva kot vsote partikularnih stališč: kar nenazadnje ljudstvo tudi je – in zato tudi ne more biti (avtonomen) subjekt.

** Najvišje institucije predstavniške demokracije tako poleg specifičnih bolj ali manj formalnih praks, vezanih na različna mesta izjavljanja (predsednik kot “realna” funkcija, kot skupek praks in pristojnosti), funkcionirajo tudi kot “nadomestnik predstave” ljudstva (predsednik kot simbolna funkcija); pri čemer je mesto izljavljanja točka, iz katere naj bi odgovarjali ljudstvu, kot nadomestnik predstave pa govorijo v njegovem imenu. In če že razumevanje prve povzroča številne nesporazume in spodletela srečanja, je druga funkcija še bistveno manj definirana. Nič čudnega torej, da tako pogosto, četudi povsem po krivici, sovpadeta.

Category: Beseda | Comments Off on (Stališče) O stališčih